Demos na Domžalskem

Kot aktiven član Demosa dobro poznam njegov nastanek, ustroj, notranje odnose in njegov način delovanja in sem na to zelo ponosen. Bilo je nekaj najboljšega, kar se je slovenskemu narodu zgodilo v vsej njegovi zgodovini! V pravem trenutku se je pojavil Demos z odlično ekipo (kombinacijo mladih odločnežev in starejših modrecev) in znal združiti narod v usodnih časih, tako da je bila prvič v zgodovini ustvarjena samostojna in svobodna slovenska država. Kljub neomajni volji, da dosežemo samostojnost in neodvisnost, smo se – v Demosu! – odločili za treznost in premišljenost ter strogo legalističen pristop. Zvezno zakonodajo smo »odklapljali« počasi in sistematično.

V tem obdobju sem deloval tako na državni kot na občinski ravni. Spomine in dokumente iz prvega dela vsebuje knjiga V objemu slovenske pomladi, ki je izšla pri celovški Mohorjevi založbi. Drugi del pa je opisan v knjigi Demos na Domžalskem, saj so tedaj k Občini Domžale spadale tudi sedanje občine Trzin, Mengeš, Lukovica in Moravče.

Volitve leta 1990

Na Količevem smo 31. marca 1990 organizirali največji predvolilni (zunanji) dogodek Veliki shod Demosa, kjer je nastalo tudi nekaj redkih televizijskih posnetkov, saj so glavni mediji (tudi že takrat) bili vse prej kot nepristranski.

Nekaj časa sem bil celo vodja volilnega štaba Demosa, kasneje pa sem imel operativne naloge na drugem nivoju. Med drugim sem narisal veliko tabelo, v katero smo vpisovali ustanavljanje novih lokalnih podružnic vseh petih povezanih strank. Prav z veseljem sem uporabljal barvne flomastre in postopoma izpopolnjeval politični zemljevid Slovenije. Če v kakšni občini še ni bilo podružnice katere od strank, smo ji druge stranke pomagale zbrati vsaj nekaj prostovoljcev – toliko, da so lahko sestavili kandidatne liste za volitve.

Posebnost političnega povezovanja pred prvimi svobodnimi volitvami v Domžalah je bila Združena domžalska opozicija, sklenjena 22. decembra 1989 med lokalnim Demosom in Zvezo socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Občinska konferenca ZSMS Domžale je bila namreč pod vodstvom Jožeta Leniča ena prvih v Sloveniji, ki se je izrecno distancirala in izstopila iz frontne organizacije SZDL. Ker je od tedaj naprej delovala kot prava neodvisna politična stranka, je bilo možno tudi povezovanje v Združeno domžalsko opozicijo. Kot izvoljeni delegat v Skupščino RS lahko zatrdim, da je kasneje obstajala tudi možnost takšne koalicije (med Demosom in ZSMS) tudi na državni ravni, vendar je to možnost pokvaril Školč s svojimi pretiranimi ambicijami, da bi bil ravno on predsednik skupščine.

Veliko sprememb

V Domžalah smo s takšnim pametnim povezovanjem (Združena domžalska opozicija skupaj z ZSMS) dobili za župana g. Ervina A. Schwarzbartla. Med svojim (pre)kratkim mandatom je dosegel kar veliko koristnih sprememb in si s tem seveda poleg široke podpore pridobil tudi številne nasprotnike, seveda tudi s pomočjo medijev.

Pri nujnih družbenih spremembah so bile Demosove lokalne organizacije v Domžalah med prvimi in najbolj doslednimi, posebno še s pomočjo novega župana Schwarzbartla. Občinski odbor SDZ za Domžale je že pred volitvami uradno podal predlog za preimenovanje »vseh tistih ulic, ki imajo imena, ki so posledica ideološkega monopola komunistične partije zadnjih desetletij. Gre za globoko simbolično dejanje, ki naj občane osvobodi vsakodnevnega neprostovoljnega reproduciranja imen oseb, ki poosebljajo nedemokratično, na boljševiških načelih osnovano politiko, ki je danes doživela dokončen zgodovinski poraz na vseh družbenih področjih in v vseh deželah sveta (razen tam, kjer jo še varujejo tanki in brzostrelke).«

Bili s(m)o tudi med prvimi, ki s(m)o naredili vse, da se »tudi na ideološki ravni čim prej znebimo komunistične navlake preteklih 45 let«, kot so bile slike v vseh uradnih prostorih (občinskih pa tudi v javnih ustanovah, vrtcih, šolah, zdravstvenih domovih. Problematizirati je bilo treba tudi izobešanje (bivših) partijskih zastav kot tudi samo rdečo zvezdo na uradni slovenski zastavi.

Bitka v Trzinu

Novinar in publicist Matjaž Brojan je v knjigi Demos na Domžalskem tudi temeljito posvetil opisu tistih dni, »predvsem tistega dneva – 28. junija 1991 in vsega, kar se je na ta dan dogajalo. Tega dne se je zgodil TRZIN. Prispodoba napada agresorja na naš dom in hkrati tudi prispodoba zmage ob ubranitvi ene največjih vrednot, kar jih Slovenci imamo – DOMA.

Po bitki so v kraju ostali razbiti, požgani in s tanki povoženi avtomobili, motorna in navadna dvokolesa, različni tovornjaki, dva avtobusa, cisterna s prikolico, več kombijev, razbita, ožgana in skoraj popolnoma uničena stanovanjska oprema, pločevina in povsod polno razbitega stekla.

Mostiček, na mestu, kjer se je odvijala trzinska bitka, je bil popolnoma zatrpan. Ob potoku Pšati je bil zablokiran vojaški transport, ob njem pa je ostal uničen tank z raztrgano gosenico. Vse to je ostalo za bitko. Kot njena posledica pa so bile po vseh bližnjih hišah in drugih objektih globoke luknje strelov iz različnega orožja. Najhuje od vsega pa je po bitki ostalo dejstvo, da so v njej nekateri mladi ljudje izgubili svoja življenja.«