Gledališki oder jo je očaral

Ne prav dolgo nazaj smo dobili Slovenko leta 2020. To je postala Natalija Spark iz Domžal. Je tolmačka slovenskega znakovnega jezika z zanimivo življenjsko zgodbo. Med drugim je tudi pedagoginja in andragoginja ter kognitivno-vedenjska terapevtka. Prav poseben izziv pa ji predstavlja tolmačenje gledaliških predstav, ki so bile do nedavnega gluhim nedostopne. Ugotovila je, da na odru uživa, odkrila je svoj dotlej neznani talent.

Natalija Spark živi v Domžalah že šest let, sicer je Ljubljančanka. Odraščala je v družini, kjer sta bila oba starša gluha. Oče je umrl za rakom, mama pa je še živa. »Moja mama je odraščala v ruralnem okolju, v številni družini. Oglušela je pri devetih mesecih starosti zaradi meningitisa. Ker gre tu za prelingvalno gluhoto, torej pred razvojem govora, so ostale posledice. Oče pa je oglušel pri štirih letih, ko je preboleval meningitis že četrtič. Takrat je bil praktično na smrtni postelji, a je preživel. Kot posledica je ostala huda naglušnost. Ker pa je imel govor že razvit, je ta ostal lep, se pa seveda ni več slišal,« razlaga Sparkova. Oče se je z njo vedno pogovarjal, z mamo je komunicirala v znakovnem jeziku. In ko jo kdo vpraša, kaj je njen jezik, odgovori, da oba – tako govorni kot znakovni.

Ni bila edini otrok v družini, vendar je med štirimi sorojenci edina, ki dejansko obvlada znakovni jezik.

Misel jo popelje v otroštvo, v čas, ko je praktično začela živeti življenje tolmačke slovenskega znakovnega jezika, kar jo je v najstniških letih tudi pognalo v beg. »Morala sem pobegniti iz gluhega sveta, ker to je bil strašen napor. Ne vem, ali se ljudje zavedajo, kako je takšno življenje težko. V bistvu nimaš otroštva, ker si vedno prisoten, vedno prevajaš, vedno si na razpolago. Po navadi si starš izbere enega otroka ... Ali pa smo tudi otroci bolj empatični in potem gre samo še eno z drugim ... Zavedati se je treba, da gre tu praktično za tolmačenje življenja. Povsod sem morala biti zraven. Stara sem bila pet let … Nisem vedno razumela vsega.«

Še danes se zgodi, da na družinskih piknikih računajo nanjo. »Kako naj bom sproščena, če naj kar naprej razlagam, kaj je rekel ta, kaj oni … Tako da sem že dvakrat prosila kolegico, če pride tolmačit, da sem jaz sploh kaj imela od piknika,« se nasmehne.

Omenimo izraz gluhonem. Sparkova pojasni, da gre za medicinski termin, ki je v bistvu žaljivka. Ker njena mama ni razvila jezika, so ji avtomatsko pripisali, da je nema. Sparkovo tudi žalosti način, kako je današnja medicina naklonjena temu, da tak otrok mora spregovoriti. Poda primer, da na primer slepemu ali slabovidnemu ne bomo nikoli rekli, da mora videti. »Vem, da smo prevladujoča slišeča družba in res je dobro, da govorijo, ampak da človek usvoji jezik, pa mora imeti svoj jezik. In v tem primeru je to znakovni jezik.«

Svet gluhih

Dokler leta 2002 v Sloveniji nismo dobili zakona o rabi slovenskega znakovnega jezika, je bilo tolmačenje znakovnega jezika na prostovoljni bazi. Potreba po tolmačih se kaže skozi celotno zgodovino gluhe skupnosti, pravi Sparkova. Ko so se obrnili nanjo, se je odločila, da se vrne v svet gluhih, da poskuša pomagati po svojih najboljših močeh.

Kljub temu da je že obvladala slovenski znakovni jezik, se je vpisala v začetni, nadaljevalni in izpopolnjevalni tečaj znakovnega jezika, uspešno opravila sprejemni izpit za Šolo za tolmače znakovnega jezika in se vključila v enoletni program usposabljanja, ki ga organizirajo na Zavodu Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik, ga uspešno zaključila in s praktičnim zaključnim izpitom dobila diplomo. S sprejetjem omenjenega zakona, pa je ponovno morala opraviti preverjanje in potrjevanje o doseganju standardov strokovnih znanj in spretnosti na državnem izpitnem centru (RIC) in si tako pridobila NPK tolmač/tolmačica slovenskega znakovnega jezika.

Ali to pomeni, da ko se vpišeš v šolo za tolmačenje, se poleg kretenj naučiš tudi slovnice znakovnega jezika, nas zanima. Sparkova je jasna: »Šele leta 2019 je kolega Matic Pavlič naredil korak v tej smeri. Študiral je jezikoslovje, in ko si je izbiral temo za diplomsko nalogo, se je prvič srečal z znakovnim jezikom. Ta ga je pritegnil do te mere, da je v Benetkah vpisal doktorat s področja slovnice znakovnega jezika. Znanstveno se je lotil preučevanja jezika in je prvi, ki je naredil slovnico slovenskega znakovnega jezika. Vendar to niso navodila za prikaz kretenj, temveč razlaga, zakaj se neka kretnja pokaže na določen način. Zakaj so obrvi spuščene, zakaj dvignjene, zakaj nasmeh, zakaj nagnemo glavo, se nagnemo naprej, zakaj nazaj … In če se vrnem na leto 2002, ko smo dobili zakon … Res je, da sem morala skozi vse postopke še enkrat, ponovno opravljala izpite, ampak od takrat je tolmač znakovnega jezika v Sloveniji tudi poklic.«

Je človek integritete

Že ko je bila Natalija Spark še majhna punčka, se je odločila, da ne bo nikoli dopustila, da bi otroci trpeli. Kasneje je najprej razmišljala o delu socialne delavke, a ker je imela že kot otrok s centri za socialno delo slabo izkušnjo, je ta misel postopoma zbledela. Še vedno pa jo je zanimalo delo z odraslimi in otroki in tako se je odločila za študij andragogike in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pri 33 letih se je vpisala kot redna študentka, kasneje pa se je odločila še za magisterij iz psihosocialne pomoči v Novi Gorici.

Izvemo, da je za diplomsko nalogo dobila tudi Prešernovo nagrado. V njej se je dotaknila samega izobraževalnega sistema za tolmače znakovnega jezika, ki ga nimamo. Odprla je temo, predstavila idejo, vendar je takrat ostalo le pri tem.

Danes je Natalija Spark kognitivno-vedenjska terapevtka in ima zasebno prakso že slabih pet let.

Slovenka leta 2020

Tudi pomislila ni, da bi naziv šel res v njene roke. Ko je videla, v kakšni družbi nominirank se je znašla, pravi, se ji je zdela že sama nominacija izjemna čast. Bila pa je resnično vesela, da so se je ob nominaciji spomnili tudi njeni profesorji. Hudomušno doda: »Bila sem jim pravi izziv, ker sem bila človek prakse z ogromno izkušnjami in še mama najstnice.«

Gledališče

S tolmačenjem v slovenski znakovni jezik v gledališču se je Sparkova srečala pred dvema letoma. Šlo je za projekt, katerega pobudnica je bila Nova Ljubljanska banka. Pojasni: »Kulturo so želeli narediti bolj dostopno gluhim osebam. Predvsem gledališče. Povezali so se z Društvom gluhih in naglušnih Ljubljana. Odločili so se, da bodo izpeljali tri, štiri predstave tako, da bodo gluhi dobili stik s kulturo, ki ga drugače nimajo. Imajo seveda svojo gluho kulturo, ampak živijo v družbi slišečih.«

Povabili so jo k projektu in se je odzvala.

Najprej je v Lutkovnem gledališču v Ljubljani tolmačila Žogico Marogico. »Obožujem jo,« se ji zaiskrijo oči. Ker je bila to prva tovrstna predstava, je bila zelo odmevna, se spominja.

Ko si je v nadaljevanju ogledala muzikal Addamsovi v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), se ji je porodila ideja, da bi lahko gluhim ponudili kakšno lahkotnejšo predstavo. Dala je pobudo v tej smeri, če se lahko povežejo z odgovornimi (v tem primeru s sponzorji oziroma odločevalci projekta) in že razmišljala naprej: »Ugotovila sem, da bomo potrebovali dva tolmača: enega za ženske in drugega za moške vloge. Predlagala sem Matjaža Juharta, ki je sicer sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, se pa v tolmačenju dobro ujameva.«

Strinjali so se.

»Mislim, da sva dva meseca vadila – jaz vse ženske, on moške vloge. Naučiti sem se morala štirih ženskih vlog. Vsakič, ko je bila na vrsti ženska vloga, sem morala z zunanjo držo telesa nakazati, katera vloga je to. Vsaka je imela neko poudarjeno lastnost, ki sem jo jaz uporabila pri tolmačenju za 'preklapljanje' med vlogami.«

Na koncu je znala celotno besedilo predstave oziroma muzikala na pamet.

»S kolegom sva stala spredaj, osvetljena,« se vrne v čas predstave. »Poslušala sva le glas nastopajočih in morala sva točno vedeti, kdaj bo kdo naredil korak … Vadila sva sama, z ekipo … Ogromno dela.«

Meni, da je od te točke naprej vse steklo. Zanjo je bilo to novo spoznanje, odkrila je nov talent. »Res je bilo noro. Gledališčniki so mi sami rekli, da sem skriti talent. V sebi imam nekaj, kar na odru s podajanjem pride do izraza. In očitno mi ustreza. Resnično uživam.«

Nekatere predstave so bile namenjene gluhim, druge mešani publiki, nadaljuje Sparkova. »Županova Micka v ljubljanski Drami je bila na primer razprodana. Namenjena je bila prav gluhim in je zmanjkalo vstopnic. Ne vem sicer, zakaj, a gluhi to delo dobro poznajo.«

Prihod novega koronavirusa je lani zgodbo prekinil. Je bil pa vsaj korak narejen v tej smeri, projekt se je izkazal za uspešnega in Sparkova upa, da ne bo šel v pozabo. Skromno zaključi: »Drugače pa to, kar delam, delam rada, z veseljem in dušo.«