Korak do sebe je, ko ustvarja

V Galeriji Pogled v Kamniku razstavlja Ana Hribar Lemovec. Z naslovom Prvi korak nas vabi v svojo prvo likovno zgodbo in nas spodbuja, naj si poiščemo tudi svojo lastno.

Kamnik – Listam knjigo umetnice likovne pedagoginje Ane Hribar Lemovec, s katero je nedavno iz grafike magistrirala pri profesorju Črtomirju Frelihu na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Pravzaprav jo z mlado umetnico listava skupaj. Na fotografiji se bo dekletce v avtu pravkar nekam odpeljalo z dedom mornarjem, stara večstanovanjska stavba daje občutek razmetanih oken in balkonov, v pesku na obali odvržen bikini piše svobodo in portret senc na asfaltu ljubezen, tam daleč je visoka skalna stena, pogled z okna blokovskega naselja opazuje tja čez … Gre za pomembne trenutke in prostore, ki so bili nekoč zamrznjeni s fotografijo in ostajajo v njenem zavedanju. Jih zato vseskozi spremlja obraz v obliki grafične intervencije?

»Ta knjiga je moj prvi korak do resničnega zavedanja samega sebe. Najprej se moraš pogovoriti s seboj, videti samega sebe, da lahko vidiš druge ljudi. Sama sem to storila preko umetnosti, preko svojega ustvarjanja,« pojasnjuje Ana Hribar Lemovec. »Samo v umetnosti lahko iskreno izrazim to, kar je v meni, se borim sama s seboj, iščem odgovore na vprašanja, ki nimajo končnih odgovorov in mi predstavljajo pot k ljubezni do sebe in drugega. Samo ko ustvarjam, sem resnična.«

Predali in umetnost

Knjigo umetnice s preprostim naslovom Ana vrnem v predalnik, v enega njegovih gornjih predalov. Da, njena umetnost je na tej razstavi tudi v starem predalniku in avtorica del dovoljuje tudi nam, da vstopimo v njene »predale«. »Morda s tem spodbudim gledalca, da vstopi tudi v svoje predale in se zave samega sebe.«

V predalniku, zgoraj manjših in spodaj večjih predalih, umetnica predstavlja grafična dela, obraze v različnih razpoloženjih. Obraz, včasih zgolj poteze, ki ga nakazujejo, je njena rdeča nit. Oči, obrvi, nos, ustnice … Obraz se vseskozi ponavlja. »Začet je bil kot obraz neznanke. Vse bolj je Neznanka postala tako znana, da je avtorica ugotovila, da je pravzaprav ves čas slikala svoj lastni obraz, avtoportret. Rojstvo Neznanke je prišlo iz umetničine notranjosti, brez zavedanja, da roka vodi linijo, ki gledajo oči, in trenutek prepoznave lastnega obraza v do takrat neznanem je avtorici Ani Hribar odprlo nesluteno širino ustvarjanja,« k motiviki, ki spremlja ustvarjanje umetnice, v galeriji Pogled torej tudi gledalca, zapiše kuratorka razstave umetnostna zgodovinarka Saša Bučan. »Anin obraz je postal neusahljiv vir, iz katerega črpa nove likovne zgodbe, ki jih potem kot je za grafiko značilno ponavlja.«

Če posameznike brez predhodnega poznavanja radi predalčkamo in jim s tem na neki način kot družba jemljemo svobodo, z raziskovanjem po predalniku prihajamo do samorefleksije in vse te različne obraze spet osvobajamo. Umetnica nam daje možnost za to, odločimo se sami. Kot pove Hribar Lemovčeva, so grafike izdelane »na žlico«. Gre za ročno tehniko tiskanja. Na matrico nanese barvo in jo z žlico odtisne na papir. Grafika kot likovna tehnika ji je blizu. »Všeč mi je magija, ki jo narekuje proces dela. Nikoli ne veš, kaj bo nastalo, ko dvigneš list z odtisom. Vedno je presenečenje, pozitivno ali negativno. Najbližji mi je linorez, ker je mehak, ampak odločen – tako kot jaz.«

Misli iz začimbnika

Na sosednji steni je nekakšen začimbnik – omarica za začimbe. S predalčki, ki jih odpiramo z očesom podobnimi kljukicami. V njih so Anine izjave, bodisi v besedi, npr. Včasih imam dober dan in slišim, bodisi v nekaj potezah drobni risbici, morda odtisu. Pove, da gre za preproste, zelo direktne izjave. Predale odpiramo z rokavicami. »Ne iz strahu, da bi se morebiti uničile grafike, rokavice, ki so bombažne, mehke, so zato, da gledalec dobi občutek za pazljivost, pozornost, prizanesljivost. Taki moramo biti v odnosu do soljudi.«

Na osrednji steni so grafike, njeni portreti iz iste matrice v drugačnih barvah, ki morda prav zato navzven kažejo drugačno razpoloženje. Taki so njeni grafični obrazi, tako podobni, a tako drugačni. Kot smo posamezniki, vedno isti, a mnogih razpoloženj in podob, ki jih kažemo navzven.

»Želim si ustvarjati. To sem namreč jaz. Umetnost mi predstavlja razmišljanja in samo sebe. Mislim, da v družbi manjka prav raznovrstnosti ljubezni – do sebe, do drugega, do ustvarjanja ...« Se strinjamo. Na razstavi Prvi korak v Galeriji Pogled do 4. junija.