Občino Kranj prevzame Demos

Andrej Šter je analiziral velik uspeh Demosa na volitvah aprila 1990 v tedanji veliki občini Kranj. Tudi tu je komunist Milan Kučan (56,8 odstotka) premagal Demosovega Jožeta Pučnika (43,2 odstotka). V zbor občin republiške skupščine sta bila izvoljena Ivo Bizjak in Vitomir Gros, v družbenopolitični zbor Rudi Šeligo in Franc Golja, v zbor združenega dela pa Vlasta Sagadin, Ivan Štular, Franc Erce, Janez Remškar in Andrej Šter. Omenimo, da je na volitvah za zbor občin republiške skupščine Demosov Vitomir Gros (51,4 odstotka) premagal tedaj zvezdniškega komunističnega kandidata Aleksandra Ravnikarja (48,6 odstotka).

Tedanja Skupščina Občine Kranj je imela tri zbore s po 45 delegati. V zboru krajevnih skupnosti je Demos dobil 32 delegatov oziroma 71 odstotkov, v družbenopolitičnem zboru 21 in v zboru združenega dela 19. Skupaj je imel Demos v Kranju večino – 72 delegatov od 135 oziroma 52,3 odstotka.

Na volitvah v občinski družbenopolitični zbor je v volilni enoti Kranj – mesto Demos dobil 39 odstotkov. Zveza komunistov – stranka demokratične prenove pa 28 odstotkov v volilni enoti Kranj – okolica pa Demos 56 odstotkov, komunisti pa 14 odstotkov.

Demos je spomladi 1990 v Kranju odločno prevzel oblast. Ob županu Vitomirju Grosu so postavili kranjsko vlado. Predsednik Izvršnega sveta je postal Vladimir Mohorič, Marjan Kne je bil podpredsednik za družbene dejavnosti in upravne organe, Stane Vreček podpredsednik za podjetništvo, obrt in turizem, Peter Orehar podpredsednik za gospodarstvo in infrastrukturo, Miha Perčič predsednik komiteja za urbanizem, gradbeništvo in komunalne zadeve, Andrej Tavčar predsednik komiteja za planiranje, gospodarstvo in družbene zadeve, Marija Janc je bila pristojna za finančna in davčna vprašanja, Karl Erjavec sekretar za občo upravo, Andrej Šter sekretar za notranje zadeve, Jože Javornik sekretar finance, Stanislav Rupnik sekretar za ljudsko obrambo, Franc Golorej je bil zunanji član za družbeni razvoj, Miran Tivadar zunanji član za zaposlovanje, Tadej Markič zunanji član za ekologijo, Jože Korenčan zunanji član za kmetijsko politiko in Drago Tomšič zunanji član za področje družbene lastnine.

Predsednik Izvršnega sveta je bil Vladimir Mohorič, pravnik. Ob vodenju Izvršnega sveta je vodil tudi kranjske krščanske demokrate. Čeprav je imel enega vodstvenih položajev v Gradbincu, ni bil član Zveze komunistov. Svojo politično usmeritev je utemeljeval na izročilu katoliške Slovenske ljudske stranke in moderne evropske krščanske demokracije. Ko so kranjski krščanski demokrati avgusta 1991 začeli izdajati svoje glasilo Čas, je zapisal, da je »slovenska katoliška skupnost nekaj že imela revijo s tem naslovom. To je bila revija Leonove družbe pod izvrstnim urednikom dr. Alešem Ušeničnikom.« Zgled v Evropi pa mu je bila država s parlamentarno demokracijo, »to naj bo država tržnega gospodarstva, to naj bo socialna država. V naši državi naj vlada taka blaginja, kot je običajno za Srednjo Evropo.«

Mohorič je izvrstno vodil kranjsko občinsko vlado v prelomnem času. Veliko dela so imeli s propadanjem tovarn, vzdrževanjem družbenih sistemov in služb ter vsemi drugimi novostmi, ki jih je prinašalo osamosvajanje Slovenije.

Mohorič je bil dovolj močna osebnost, da niso prišle do izraza pretirane oblastne ambicije župana Vitomirja Grosa.

Vladimir Mohorič je zbolel in spomladi 1992 umrl. Nasledil ga je Peter Orehar.

Med člani Izvršnega sveta omenimo Karla Erjavca. Ta je bil pred vstopom v politiko zaposlen v jezikovni šoli, v Izvršnem svetu pa je bil zadolžen za občo upravo. Tedaj je bil krščanski demokrat. Kot tak je 1991. v jesenski številki glasila kranjske krščanske demokracije Čas napisal prispevek o lokalni samoupravi. Poudaril je, da »naj bi občina postala tisto, kar predstavlja v sodobni evropski civilizaciji, in sicer prostor, v katerem občani zadovoljujejo tiste elementarne potrebe, ki izvirajo iz skupnega življenja v tem prostoru.«

Ob Erjavcu je v slovenskem prostoru najbolj znan član tega Izvršnega sveta Andrej Šter. Poslanec republiške skupščine, minister za notranje zadeve, državni sekretar in še danes v javnosti močno prisoten visok uradnik Ministrstva za zunanje zadeve.

Šter je v Izvršni svet prišel iz Službe družbenega knjigovodstva. Poudarja, da so v tem obdobju reševali številna krizna razmerja. Razpadale so nekatere kranjske tovarne, zagotoviti je bilo treba delovanje vrtcev, šol … Posebej pa so bili pozorni na to, da so dokazovali, da sprememba oblasti ne prinaša maščevalnosti, obračunov. Ljudje so se bali. Spopad s takimi predsodki je bil težak. Prav tako so bili siloviti napadi na župana Grosa.

Šter je kot odgovoren za notranje zadeve doživljal številne stiske priseljencev z juga v Slovenijo pri odločitvah, ali bodo sprejeli slovensko državljanstvo ali ne, kako si bodo uredili status. Včasih je bil pretresljivo. Npr. oficir, ki so mu ponudili visok položaj v makedonski vojski, je imel tu družino. Hčeri sta bili v gimnaziji, želeli sta ostati. A so šli in se niso vrnili. Dekleti sta potem šli po svoje: ena je sedaj v tujini, druga poročena z zdravnikom v Beogradu. Reševali so slovenske nabornike iz Jugoslovanske ljudske armade, tudi z lažnimi dokumenti. Albancem, ujetim vojakom JLA, ki bi bili ogroženi v Srbiji, so izdajali potne liste, da so lahko odšli v tujino.

Šter je mogočne spremembe v slovenski družbi sooblikoval tudi kot delegat v republiški skupščini. Poudarja, da ni šlo za revolucionarno spremembo, a se je struktura v bistvu spreminjala.

Za značilnost občine Kranj ima Šter dejstvo, da je Demos v Kranju vztrajal v povezanosti dlje kot na državni ravni.