Želja je hkrati navdih

V Mali galeriji Likovnega društva Kranj razstavlja njihov najstarejši član, akademski slikar Janez Ravnik z Bleda. Ob slikah iz zadnjega obdobja predstavlja tudi skulpture iz lesa.

Kranj – Kljub delni sprostitvi družabnega življenja in znova širši javnosti dostopnim galerijam so odprtja likovnih in siceršnjih muzejskih razstav v živo še vedno prestavljena na splet oziroma v prihodnost. Kuratorji v sodelovanju z umetniki tako poskrbijo za postavitev, ki je potem običajno mesec dni na ogled obiskovalcem. Ob postavljeni novi razstavi v Mali galeriji sva se pogovarjala z avtorjem del akademskim slikarjem Janezom Ravnikom z Bleda, najstarejšim članom Likovnega društva Kranj.

»Smo že malo odpisani,« v zanj značilnem duhovitem tonu uvodoma reče Janez Ravnik, a kljub temu še razstavlja. Seveda ugovarjam, saj na razstavljenih delih sledim letnicam 2020 in 2021, zato njegovo izjavo vzamem zares: »Ne kaže ravno tako,« slikar pa: »To sem rekel v šali. Razen skulptur iz lesa so vse slike nastale v zadnjih dveh letih, odkar so mi novembra 2019 Blejci v Festivalni dvorani ob moji 90-letnici pripravili obsežno pregledno razstavo. V tej seriji je nastalo kakih šestdeset del, zadnje pred nekaj dnevi. Tu je na ogled izbor.« Kot pove, je dela za razstavo izbral in sistematično po podobnosti, izraznosti, barvah, kompoziciji v zaključene skupinice postavil umetniški vodja društva akademski slikar Klavdij Tutta.

Janez Ravnik tako v slikarstvu kot kiparstvu ustvarja več kot šest desetletij, zanima ga tako figura kot abstraktna motivika, fantazijska arhitektura, tudi narava. Predvsem pa poskuša v svojih delih ujeti odsev časa. Tokrat se predstavlja s serijo risb z abstraktno motiviko. »Risal sem direktno na papir, najprej z debelimi barvnimi flomastri ter proti sredini slike z vedno tanjšimi vse do svetlečega jedra, ki deluje kot nekakšen vitraž, gre na neki način za ujeto barvno svetlobo,« pojasnjuje slikar in dodaja, da je sočasno slikal tudi serijo, ki še izraziteje zaobjema današnji čas, ko smo ujeti v epidemijo in obkroženi z različnimi preprekami, ki zdaj krojijo naše življenje. A vendar, razstavljena dela delujejo optimistično, čemur pritrjuje tudi sogovornik. »Grem iz teme proti svetlobi. To me žene tako pri delu kot v življenju. Več kot štirideset, petdeset let je moja smer v iskanju svetlobe.«

Lepi spomini na društvo

Likovno društvo Kranj deluje že 42. leto in združuje likovne ustvarjalce s cele Gorenjske in tudi od drugod. Janez Ravnik je dolgoletni član, saj je v njem sodeloval že v prvih letih od ustanovitve. Na tiste čase in Kranj ima lepe spomine. »V sedemdesetih sem na Bledu organiziral veliko likovnih razstav, ki so bile takrat zelo popularne, a mi je bilo delovanje v Kranju prav tako zelo pri srcu. Pokojni dr. Cene Avguštin, ki je deloval v Gorenjskem muzeju, je bil tudi za društvo in nasploh likovno sceno na Gorenjskem zelo pomemben. Promoviral je ne le Kranjske, ampak umetnike z vse Gorenjske, pripravljal razstave, za vsakega posebej pisal likovne kritike. Bil je zelo požrtvovalen pri tem in je vedno znal prisluhniti avtorju. Imel je popoln pregled nad likovno ustvarjalnostjo na Gorenjskem,« se spominja blejski slikar, sicer po rodu iz Bohinja; da je bil vsak kolikor toliko dober slikar, kipar, likovni umetnik v društvu dobrodošel. Silno pomembno je bilo, da je s tem lahko tudi napredoval v svojem delu, saj je bilo poskrbljeno za predstavitve njegovih del.

»V društvu nas je bilo kakih petnajst, dvajset in veliko smo se družili med seboj, tu so bili Boni Čeh, Zmago Puhar pa pokojna Henrik Marchel, Vinko Tušek in drugi …« nadaljuje Janez Ravnik in se dotakne okolja, v katerem že več desetletij ustvarja: »Na Bledu zasebnik zdaj gradi veliko galerijo. Poleg del svetovno znanih avtorjev bi želel, da se nekaj prostora nameni tudi predstavitvam domačih umetnikov. V našem predalpskem prostoru je namreč dovolj zelo kvalitetnih avtoric in avtorjev, ki se ukvarjajo s slikarstvom, kiparstvom, grafiko … To je moja srčna želja.« Hkrati pogreša tudi več medsebojnega sodelovanja na Gorenjskem, tako kot je bilo nekoč. Prepričan je, da je mogoče le s skupnimi močmi, s skupnim nastopom in sodelovanjem tudi gorenjsko likovno umetnost razvijati naprej.

Janez Ravnik v sliki in risbi vedno znova išče nove izzive. »Če povem po domače, bom dejal, da sem jaz en tak garač. Rad delam. Mogoče je to posledica želje, ki jo kot slikar nosim v sebi, želji po izražanju, ki je tako silovita, da pravzaprav vse podredim temu ter delam in delam. To mi je neke vrste smisel življenja, zato ne potrebujem posebne spodbude ali navdiha,« pove slikar in dolgoletni likovni pedagog mnogih generacij otrok na Osnovni šoli prof. dr. Josipa Plemlja na Bledu. »To ni igranje, je težko delo in garanje. Pri delu si včasih malo razočaran, spet drugič optimističen, nekako tako, kot je tudi v našem življenju.«