Zlate Andersenove pravljice

»Andersenovi romani in gledališke igre so potonili v pozabo, njegove pravljice pa nas kot rosno sveže cvetlice še vedno očarajo in nam imajo kaj povedati. V čem je njihova čarovnija? Z občutkom za lepo in pravo in z blagim posmehom nam še danes pomagajo razumeti svet, pa naj so se življenjske razmere še tako spremenile. Njegove osebe – naj bo kraljična, stara cestna svetilka, pastir ali pa polž – so psihološko dovršeni liki, v njihovem ravnanju in medsebojnih zapletih ni nobene napake, vse se zgodi, kot se mora. Njegove pravljice niso izmišljene sanje, ampak prepesnjena podoba resničnosti. Zato se vse ne morejo končati srečno. 'Na tem svetu stvari niso pametno urejene ne za pse ne za ljudi,' potoži pes, ki so mu sneli verigo. Mala morska deklica ne dobi svojega princa, v Senci kopija ubije izvirnik in zaradi nepopravljivih napak se Rajski vrt za večno pogrezne. Spominjam se, kako neutolažljivo sem sedem- ali osemletna hlipala zaradi tega, pomagala nista niti stara mama in njen 'šarkelj' niti zagotovila, da je 'vse to samo pravljica'. Bila sem še dneve in dneve potrta in danes si mislim, da je bil to najcenejši pouk, ki sem ga kdaj dobila. Da pa je pravljico mogoče doživljati kot svojo lastno usodo, mora biti mojstrsko napisana. Andersenove pravljice s svojimi poglobljenimi psihološkimi opazovanji opozarjajo na tisoč malenkosti, šolajo našo tankočutnost in nam pomagajo, da si ustvarimo lastno sodbo. V teh pravljicah tiči ves svet v svoji raznolikosti – vesel in poetičen, tragičen, malenkosten, strpen in škodoželjen in ves prekipevajoč kot življenje samo. Njegove pravljice vzbujajo radovednost, dvom in strpnost, silijo nas k premišljevanju, kako in zakaj, in nam pomagajo, da se počutimo doma na tem svetu. Lepo je, da jih imamo.« (Str. 10–11)

Gornje besede so iz predgovora pisateljice Polonce Kovač v to lepo knjigo. Andersenove pravljice sicer poznamo že dolgo, od 1998 so v slovenščino prevedene neposredno iz danskega izvirnika. To izdajo, v kateri niso vse, ampak vsebuje »le« 37 najboljših, pa »zlatijo« ilustracije najboljših slovenskih avtorjev tega žanra. Ti so: Suzi Bricelj, Jože Ciuha, Zvonko Čoh, Bojana Dimitrovski, Kostja Gatnik, Marjanca Jemec Božič, Marjan Manček, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Marija Lucija Stupica in Marlenka Stupica. Na naslovnici vidimo ilustracijo Marije Lucije Stupica, na vrhu dimnika sedita pastirica in dimnikar, očarana od pravljične lepote prizora …