Pravih bajtarjev le še petnajst

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Kamnik / sreda, 7. april 2021 / 22:45

Bajtarji z Velike planine letos praznujejo devetdeset let, odkar sta se prva turista, brata Gregorc, dogovorila za najem pastirske koče na Veliki planini za čez zimo. Čas je tej tradiciji zdaj nenaklonjen, zato je toliko bolj pomembno, da so ob jubileju izdali obsežen zbornik.

Velika planina – Velika planina je najbolj znana po svojih pastirskih bajtah, pastirjih in kravah, ki se tam pasejo v poletnih mesecih, a nepogrešljivi del planine – hkrati pa tudi velika posebnost – so že devetdeset let tudi bajtarji, ki planino s simbolno predajo ključev od pastirjev prevzamejo oktobra, ključe pa jim vrnejo maja.

Bajtarji so najemniki pastirskih bajt v zimskem obdobju, njihov začetek pa sega v leto 1930, ko sta brata Slavko in Rajko Gregorc iz Kamnika prosila kmeta za najem pastirske bajte za čez zimo. Za kmeta je bila prošnja nenavadna, saj je bila planina pozimi, še posebno v visokem snegu, težko dostopna, bajte so bile namenjene le zavetju pastirjev v poletnih dneh in niso bile namenjene bivanju v njih pozimi. Najemniki so v soglasju z lastniki bajte začeli postopoma obnavljati in jih spreminjati v za bivanje primernejše prostore – bajte so dobivale okna, odpirali so južne stene in tako dobili več svetlobe, odstranili so odprta ognjišča in jih zamenjali s štedilniki …

»Pred drugo svetovno vojno so bile vse bajte na Veliki planini takšne, kot je danes Preskarjev muzej – ovalne, brez oken, z odprtim ognjiščem v prostoru za pastirja v sredini in prostorom za živino okoli njega. Za današnje čase je skorajda nepojmljivo, da so bile bajte praktično lesen šotor z ilovico na tleh in s skromnim bivališčem za pastirja, a ljubiteljev planine tudi pred devetdesetimi leti to ni odvrnilo od tega, da bi jih najeli. Brata Gregorc sta hitro dobila veliko posnemovalcev in do druge svetovne vojne skorajda ni bilo več bajte na planini, ki čez zimo ne bi imela bajtarja,« začetke bajtarstva opisuje Vinko Poličnik, tudi sam dolgoletni bajtar, in poudari, da bajtarji gojijo poseben odnos in spoštovanje tako do planine kot do pastirjev. »Planino imamo res radi, zato odgovorno skrbimo zanjo. Bajtarji smo že pred petdesetimi leti začeli čistilne akcije na planini, med prvimi smo imeli gorsko stražo in smo s plakati obiskovalce planine opozarjali, naj ne trgajo gorskega cvetja, aktivno smo sodelovali pri urejanju in zaščiti Preskarjevega muzeja … Poseben odnos pa imamo tudi s pastirji. Včasih se najemne pogodbe niso podpisovale in je veljala le beseda. Bajtarji smo bili znani po tem, da besedo vselej držimo. Ne nazadnje je bil rekorder med nami bajtar v eni bajti kar 49 let,« še pravi Poličnik in doda, da sta pogoja, da je nekdo bajtar, danes dva, in sicer, da ima v najemu pastirsko bajto in da je član Planinskega društva Bajtar Velika planina.

Društvo že trideset let ohranja druženje bajtarjev, po čemer so znani že vseh devetdeset let. Pripravljajo vrsto družabnih dogodkov in so edino društvo, ki nima predsednika, ampak župana oziroma županjo. Ta funkcija trenutno pripada Darji Hribar, ki je ponosna, da jim je dolgoletno zgodovino bajtarstva uspelo zbrati v zborniku, ki nosi naslov 90 let bajtarstva na Veliki planini (1930–2020).

V njem so predstavili in orisali razvoj, pomen in vlogo bajtarjev na Veliki planini. Poleg zgodovinskih dejstev so predstavili tudi vrsto zaslužnih posameznikov pa tudi njihove številne spomine in celo pesnitve. Tudi fotografij ne manjka. Zbornik je uredila Vesna Levičnik, za strokovni pregled pa je poskrbel France Malešič. Zbornik so pred peščico zbranih v kamniški knjižnici predstavili v torek, 30. marca.

A tudi bajtarji se zavedajo, da se časi nezadržno spreminjajo. »Planina je čedalje manj to, kar bi po svojem imenu morala biti – namenjena planincem. In tudi pastirjev je čedalje manj, s tem pa tudi bajtarjev. Lastniki bajt jih danes neradi oddajajo, saj so namenjene družinskim članom, sorodnikom in prijateljem, tako da je tistih res pravih bajtarjev danes le še 15, saj je na Veliki planini le še toliko bajt, ki jih kmetje pozimi oddajajo,« je še povedal Vinko Poličnik.