Darja Hribar z zbornikom, na katerega so bajtarji zelo ponosni

Pravih bajtarjev le še petnajst

Bajtarji z Velike planine letos praznujejo devetdeset let, odkar sta se prva turista, brata Gregorc, dogovorila za najem pastirske koče na Veliki planini za čez zimo. Čas je tej tradiciji zdaj nenaklonjen, zato je toliko bolj pomembno, da so ob jubileju izdali obsežen zbornik.

Velika planina – Velika planina je najbolj znana po svojih pastirskih bajtah, pastirjih in kravah, ki se tam pasejo v poletnih mesecih, a nepogrešljivi del planine – hkrati pa tudi velika posebnost – so že devetdeset let tudi bajtarji, ki planino s simbolno predajo ključev od pastirjev prevzamejo oktobra, ključe pa jim vrnejo maja.

Bajtarji so najemniki pastirskih bajt v zimskem obdobju, njihov začetek pa sega v leto 1930, ko sta brata Slavko in Rajko Gregorc iz Kamnika prosila kmeta za najem pastirske bajte za čez zimo. Za kmeta je bila prošnja nenavadna, saj je bila planina pozimi, še posebno v visokem snegu, težko dostopna, bajte so bile namenjene le zavetju pastirjev v poletnih dneh in niso bile namenjene bivanju v njih pozimi. Najemniki so v soglasju z lastniki bajte začeli postopoma obnavljati in jih spreminjati v za bivanje primernejše prostore – bajte so dobivale okna, odpirali so južne stene in tako dobili več svetlobe, odstranili so odprta ognjišča in jih zamenjali s štedilniki …

»Pred drugo svetovno vojno so bile vse bajte na Veliki planini takšne, kot je danes Preskarjev muzej – ovalne, brez oken, z odprtim ognjiščem v prostoru za pastirja v sredini in prostorom za živino okoli njega. Za današnje čase je skorajda nepojmljivo, da so bile bajte praktično lesen šotor z ilovico na tleh in s skromnim bivališčem za pastirja, a ljubiteljev planine tudi pred devetdesetimi leti to ni odvrnilo od tega, da bi jih najeli. Brata Gregorc sta hitro dobila veliko posnemovalcev in do druge svetovne vojne skorajda ni bilo več bajte na planini, ki čez zimo ne bi imela bajtarja,« začetke bajtarstva opisuje Vinko Poličnik, tudi sam dolgoletni bajtar, in poudari, da bajtarji gojijo poseben odnos in spoštovanje tako do planine kot do pastirjev. »Planino imamo res radi, zato odgovorno skrbimo zanjo. Bajtarji smo že pred petdesetimi leti začeli čistilne akcije na planini, med prvimi smo imeli gorsko stražo in smo s plakati obiskovalce planine opozarjali, naj ne trgajo gorskega cvetja, aktivno smo sodelovali pri urejanju in zaščiti Preskarjevega muzeja … Poseben odnos pa imamo tudi s pastirji. Včasih se najemne pogodbe niso podpisovale in je veljala le beseda. Bajtarji smo bili znani po tem, da besedo vselej držimo. Ne nazadnje je bil rekorder med nami bajtar v eni bajti kar 49 let,« še pravi Poličnik in doda, da sta pogoja, da je nekdo bajtar, danes dva, in sicer, da ima v najemu pastirsko bajto in da je član Planinskega društva Bajtar Velika planina.

Društvo že trideset let ohranja druženje bajtarjev, po čemer so znani že vseh devetdeset let. Pripravljajo vrsto družabnih dogodkov in so edino društvo, ki nima predsednika, ampak župana oziroma županjo. Ta funkcija trenutno pripada Darji Hribar, ki je ponosna, da jim je dolgoletno zgodovino bajtarstva uspelo zbrati v zborniku, ki nosi naslov 90 let bajtarstva na Veliki planini (1930–2020).

V njem so predstavili in orisali razvoj, pomen in vlogo bajtarjev na Veliki planini. Poleg zgodovinskih dejstev so predstavili tudi vrsto zaslužnih posameznikov pa tudi njihove številne spomine in celo pesnitve. Tudi fotografij ne manjka. Zbornik je uredila Vesna Levičnik, za strokovni pregled pa je poskrbel France Malešič. Zbornik so pred peščico zbranih v kamniški knjižnici predstavili v torek, 30. marca.

A tudi bajtarji se zavedajo, da se časi nezadržno spreminjajo. »Planina je čedalje manj to, kar bi po svojem imenu morala biti – namenjena planincem. In tudi pastirjev je čedalje manj, s tem pa tudi bajtarjev. Lastniki bajt jih danes neradi oddajajo, saj so namenjene družinskim članom, sorodnikom in prijateljem, tako da je tistih res pravih bajtarjev danes le še 15, saj je na Veliki planini le še toliko bajt, ki jih kmetje pozimi oddajajo,« je še povedal Vinko Poličnik.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / četrtek, 6. februar 2020 / 16:26

Mamutska skakalnica v Planici

Četrtega februarja 1934 so slovesno odprli in preizkusili novo skakalnico velikanko v Planici, ki so jo imenovali tudi mamutska. Omogočala je skoke do sedemdeset metrov, napovedovali pa so...

Objavljeno na isti dan


Razvedrilo / torek, 25. marec 2014 / 15:13

Simpatična nosečka med misicami

Na enem izmed modnih dogodkov v Ljubljani smo naleteli na nasmejano miss Universe Slovenije 2010 Mariko Savšek. Še ne tridesetletni Mariki, ki prihaja iz okolice Litije, nosečnost prav pristoji, bo...

Rekreacija / torek, 25. marec 2014 / 07:00

Gorjanke v Estoniji

Ekipa osnovne šole Gorje se je udeležila Svetovnega šolskega prvenstva v smučarskem teku.

Naklo / torek, 25. marec 2014 / 14:00

Prvi podbreški Fleten večer

Prijetno presenečenje je bila premierna uprizoritev igre Včasih je bilo takole, danes pa čisto drugače.

Nasveti / torek, 25. marec 2014 / 13:08

Povej, kaj sanjaš …

»Bila je tema. Znašla sem se sredi naše vasi, mislim, da sem bila na sprehodu. Ko pridem mimo sosedove hiše, zagledam tri vlomilce, ki so hoteli vlomiti v sosedovo garažo. Bili so maskirani, eden i...

Razvedrilo / torek, 25. marec 2014 / 12:12

Redko izvajani balet Marco Spada neposredno iz Bolšoj teatra

Balet, ki sta ga med nepozabne zapisala koreograf Pierre Lacotte in legendarni plesalec Rudolf Nurejev, v novi postavitvi z najboljšimi plesalci iz Bolšoj teatra. Sveža in zabavna zgodba o razbojniku,...