Zimski športni dogodki brez obiskovalcev
Zanimalo nas je, ali športni navdušenci že kaj pogrešajo navijanje na velikih športnih dogodkih.
»Vitranc in Planica sta del slovenske identitete in tradicije, zimski športi, zlasti smučanje in skoki, so del naše kulture. Slovenski šport in športniki dajejo naši državi sloves v svetu.«
Kranj – Na Gorenjskem so bili v letošnji zimi že štirje veliki športni dogodki: svetovno prvenstvo v poletih v Planici, Zlata lisica in Pokal Vitranc v Kranjski Gori in svetovno prvenstvo v biatlonu na Pokljuki, a vsi so zaradi epidemije covida-19 minili brez udeležbe navijačev. Enako, brez gledalcev, bo tudi na zaključku svetovnega pokala v smučarskih skokih ob koncu marca v Planici.
Navijači dajejo športnikom zagon
Ali športni navdušenci že kaj pogrešajo možnost navijanja na prireditvi?
»Če bi razmere dovoljevale, bi se zagotovo udeležil Pokala Vitranc, prvenstva v Planici verjetno ne,« je povedal Jan Perko s Pristave pri Tržiču, ki se je omenjenih dogodkov nazadnje udeležil leta 2016. »Tovrstne prireditve niso le športne narave. V prvi vrsti se jih udeležimo zato, da navijamo za športnike, a hkrati gre tudi za druženje in doživetje ambienta in atmosfere. Spremljanje tekem pred domačim zaslonom niti približno ni identično kot biti del športnega dogajanja v živo,« je dejal Perko in še dodal: »Mislim, da bi gledalcem morali nekako omogočiti, da pridejo navijat za svoje favorite. Težko rečem, kakšne omejitve in pogoji za udeležbo bi morali biti, a lahko bi nam morda dovolili neposreden ogled vsaj iz avtomobilov. Tudi za športnike so tekmovanja brez gledalcev nova izkušnja. Navijači smo jim vedno dali zagon in zagotovo so tudi zaradi nas dali res vse od sebe.«
Namesto v živo po televiziji
Ne le športne dogodke, temveč druženje nasploh zelo pogreša Luka Nagode iz Dragočajne. »Vsako leto se nas je zbrala skupina navdušencev, organizirali smo avtobusni prevoz in šli skupaj navijat v Planico. To ni bil le dogodek, bil je praznik, na katerega smo čakali vsi Slovenci. Ko so naši skakali, si čutil povezanost slovenskih navijačev, vsem je naenkrat zastal dih, in ko smo zaslišali rezultat, se je slišal le krik v en glas. Tega vzdušja doma, sam pred televizijo, ne moreš doživeti. Morda bi bilo doživetje pristnejše, če bi se navijači lahko srečali v lokalu in skupaj navijali,« je poudaril Nagode.
Leta 1934 se je tekmovanja v Planici v spremstvu očeta prvič udeležil Stojan Potočnik iz Krope. »V dolino pod Poncami smo na ogled skokov redno hodili. Z vlakom smo šli in vedno je bila taka gneča, da smo včasih kar skozi okna vstopili v vagon. Še vedno pogledam vse tekme, le da iz domačega naslonjača. Na nedavnem Pokalu Vitranc sem navijal za Kranjca in Hadalina. Nikoli se ga sicer nisem udeležil v živo, sem pa smučal na strmini Vitranca. Bil sem smučarski učitelj,« je povedal Potočnik in nadaljeval: »Vitranc in Planica sta del slovenske identitete in tradicije, lahko bi na splošno rekel, da so zimski športi, zlasti smučanje in skoki, del naše kulture. Slovenski šport in športniki dajejo naši državi sloves v svetu.«
Tudi če bi bilo dovoljeno, se športnih dogodkov ne bi udeležil Martin Čebašek iz Podreče. »Občasno pogledam kakšno tekmo, sicer grem raje v naravo kot pred televizijo. Niti se ne sprašujem, ali bo obisk tekem še kdaj dovoljen ali ne. Trenutno stanje je treba vzeti v zakup in mislim, da udeležba na tekmi ni življenjskega pomena. Verjamem pa, da se bo stanje nekoč spremenilo,« nam je zaupal Čebašek.