Pedofili

V nadaljevanju razlage sodbe je sodišče zapisalo, da je policijska direkcija za obdolženega uradnika Siliča izdala neugodno mnenje glede morale, na tem področju njegovo življenje ni bilo hvalevredno, ni bil na dobrem glasu. Glede moralnosti se je slabo izrekel o njem tudi bivši vodja zemljiškoodvezne komisije v Kamniku, kjer je bil Silič tri leta v službi. Seveda mu tudi tožba za očetovstvo ni bila v prid.

Kljub zgornjim težkim besedam pa je sodišče vendarle našlo dovolj olajševalnih okoliščin, da mu je lahko zagroženo kazen znižalo na minimum dveh let težke ječe:

a) da sodno še ni bil kaznovan in da je bil kot uradnik pohvaljen;

b) da je bil v zločin zapeljan, saj da sta deklici sami prišli k njemu in ga prosili, da bi prenočili pri njem, in da

c) sta torej tudi sami krivi, še posebej, ker naj bi jima materi zabičali, da naj česa takega ne počneta;

d) da je bil oče majhnega otroka, ki bi nedolžen trpel (pomanjkanje), če bi bil oče dalj časa v ječi;

e) če bo obsojen, ga bo doletela še težka kazen odpustitve iz službe.

Vendar pa uradnik s tem ni bil zadovoljen, pritožil se je in prizivno sodišče ga je oprostilo zaporne kazni in plačila stroškov zaradi nezadostnosti dokazov. Iz utemeljitve: obe deklici sta bili na slabem glasu, kot prodajalki cvetja sta pozno v noč obiskovali gostilne in kavarne in po lastnih izjavah in izjavah mater tudi izostajali od doma preko noči. Uradniku sta lagali, da si ne upata domov, ker da sta izgubili denar in razbili lonček. Nadalje sta trdili, da česa takega (kot z uradnikom) nista počeli ne prej ne pozneje. In vendar je zdravniško poročilo ugotavljalo (zdravniški pregled deklic so opravili tri do štiri tedne po dogodku), da naj bi glede na stanje spolnih organov ene od deklic prišlo do poskusa občevanja z njo največ nekaj dni pred pregledom. Torej je lagala, da ni občevala oziroma poskusila občevati po dogodku, razen če se je skrunila sama. Njima torej ni šlo verjeti, drugih zadostnih dokazov za obsodbo uradnika pa ni bilo. Samo zaradi tega, ker je bil na slabem glasu in »privržen nasprotnemu spolu«, pa da tudi ne gre izpeljevati, da bi spolno zlorabljal nezrele deklice.

Na to sodbo prizivnega sodišča se je pritožilo državno pravdništvo, vendar je vrhovno sodišče potrdilo sodbo drugostopenjskega sodišča (27. 1. 1857). Vrhovno sodišče je v svoji utemeljitvi izvajalo iz obrazložitev prizivnega sodišča. Bistveno pri stvari je skratka bilo, da naj bi bili deklici lažnivki in da jima torej ni šlo verjeti.

Deklici iz te zgodbe so zelo očitno obravnavali »v duhu dobe« zgolj kot dva nadležna otroka samohranilk, ki nista mogli kaj dosti skrbeti zanju. In če je ljubljansko deželno sodišče še zmoglo obsoditi pedofila na dve leti ječe, čeprav je bil že to za tri leta zmanjšani minimum zagrožene kazni za takšno dejanje, pa prizivno in vrhovno sodišče nikakor nista pristali, da bi bil cesarsko-kraljevi uradnik »žrtev« dveh punčar, ki bosta tako ali tako končali kot prostitutki.