Gregor je še zmeraj v mojem srcu

Tašča, ki je pokopala mojega moža, 3. del

»Potem pa je umrla babica po mamini strani. Mami se je dediščini odpovedala v mojo korist. Kar naenkrat sem imela na voljo precej denarja, skoraj 67.000 nemških mark! 'Zamenjava pohištvo ali pa se preseliva na svoje!' sem rekla Gregorju.«

Romana se je ves čas najinega pogovora spraševala, ali ji bodo ljudje sploh verjeli. Že misel, da bo kdo le skomignil z rameni, češ saj si sama kriva, zakaj si pa ostala, zakaj ti ni bilo mar, dokler je bil še čas, se ji je zdela grozna.

»Danes imajo trpinčene ženske, če ne drugega, vsaj družbena omrežja, kjer se lahko izpovedo ali poiščejo pomoč. Ko so se grde reči dogajale meni, ni bilo nikogar. Vaščani so gledali stran, župniku ni bilo mar drugega kot to, da smo bili vsako nedeljo pri maši, sorodniki se pa niso hoteli vmešavati, ker so imeli sami s seboj preveč dela. Tašča je lahko počela vse, kar ji je padlo na pamet. Ko je zbolela še druga svakinja, so bile njene opazke na račun 'škart robe', ki so jo ljubljeni sinovi pripeljali v družino, dnevno na tapeti. Sinova pokojne Angelce nista več prihajala niti na obiske. Nista razumela očeta, da ni branil maminega dobrega imena. Ljudje, ki se še nikoli niso od blizu srečali z zlobo, niti ne vedo, kako silno moč ima!«

Hčerka Katja je začela obiskovati osnovno šolo in Romana je lahko končno šla v službo.

»Nisem še dobila prve plače, ko me je nadrejeni poklical v pisarno in mi pokazal anonimno pismo, ki ga je prejel. Obstala sem brez besed. V njem je neki anonimnež z meni znano pisavo napisal, naj pazijo name, ker kradem kot sraka. Sesedla sem se na stol, osramočena in ponižana. A nadrejeni je bil razumen gospod, za kar sem mu še danes hvaležna. Dejal mi je, da bo mnenje o meni odvisno zgolj od njegove presoje, ne od anonimk. Od hvaležnosti bi ga najraje objela. Ko sem odšla iz firme, me je ponovno povabil v pisarno, tajnica mi je skuhala kavo, on pa mi je stisnil roko z besedami, da se lahko vrnem, kadarkoli hočem.

Tašča se je vtikala tudi v mojo hčerko. Kmalu po začetku pouka je nekdo od otrok prinesel v šolo uši, dobila jih je tudi Katja. Morala sem jo ostriči na kratko, kar pa je šlo v nos tašči. Napadla je ubogega otroka in se začela norčevati: 'Če te je ona (nikoli me ni klicala po imenu) ostrigla na fanta, a ti je prišila tudi kurca?' Našla sem jo v solzah, ko sem se vrnila domov.

Približno v tem času je začel mož tarnati, da ga boli križ, pogosto mu je bilo tudi slabo. Prva misel, ki mi je padla na pamet, je bila, kaj pa, če ga tašča zastruplja, da bo potem krivdo valila name? Potrudila sem se in preden sem šla v službo, zanj pripravila tudi malico. Pa ni bilo nič bolje. Bili so redki večeri, da se ne bi, preden sva zaspala, objela in stisnila drug k drugemu. Takrat sva tudi nekaj malega zmolila. Gregor je zaspal kar na kavču, prebujal se je sredi noči, hodil sem in tja ali pa je bruhal na stranišču. Po utrudljivih prerekanjih sem ga končno prisilila, da je stopil do zdravnika. A ta ni našel nič sumljivega. Ko mu je Gregor povedal, da še nikoli ni bil na dopustu, se je zdravnik zgrozil in mu ukazal, da mora vsaj za teden dni izpreči. Bile so ravno zimske počitnice in kljub zmerljivkam, da sva lenuha, sva se odpeljala v Laško. Gregor se je sicer malo bolje počutil, a ker smo imeli zelo grdo vreme, dež, pomešan s snegom, smo večino časa ždeli v sobi. Katja se je dolgočasila, bila je po otroško sitna, kar je šlo Gregorju na živce. Vrnili smo se že po petih dneh. Tašča nas je zmagoslavno pričakala v veži, njeni pogledi pa so bili zgovornejši od zmerljivk, ki mi jih je zmetala v obraz.

V nedeljo smo šli k maši, a je Gregor še pred pridigo vstal in šel ven. Pospremljen z nekaj sto pari radovednih oči, željnih senzacij. Bila sva peš, podpirala sem ga, komaj se je privlekel do doma. Kljub upiranju sem ga odpeljala v Ljubljano, na Urgenco. Zdravnik, ki je naju sprejel, nama je očital: 'Kje ste pa hodili tako dolgo?' Mislila sem, da me bo kap, ko sem dojela, kaj je rekel.

Gregorja so, četudi se je upiral, obdržali v bolnišnici. Oba sva jokala, ko sva se poslavljala. 'Ko bi ti vedela, kako te imam rad!' mi je rekel ob slovesu. Bilo mi je, kot bi mi nož zasadil v srce. Obiskala sem ga naslednji dan. Za njim so bile krvne preiskave, ki so potrdile zdravnikov sum raka trebušne slinavke. Zdravnik mi je dejal, da je že močno napredoval, a da bodo vseeno poskusili še s kemoterapijo.

Ne vem, kaj me je v tistem trenutku bolj prizadelo. Novica, da ima Gregor raka, ali občutek strahu, da bova s Katjo prepuščeni na milost in nemilost taščini zlobi.

Vsega, kar mi je zaradi Gregorjeve bolezni zmetala v obraz, ne bom ponavljala. Njena zloba je bila brezmejna. Za vse sem bila jaz kriva, 'škart roba', ki je poškodovala in uničila njenega najljubšega sina.

Po treh mesecih se je Gregor vrnil domov. A je prišel le umret. To so bili najbolj žalostni dnevi našega življenja. Vzela sem dopust, ob njem sem bila vsako minuto dneva. Od zdravnika sem dobila točna navodila, kaj lahko je in česa ne. Ko je prišel duhovnik, sem vedela, da se tudi sam zaveda, da so mu šteti dnevi. Ne vem točno, o čem sta govorila, vem pa, da je duhovnik potem stopil k tastu in mu prenesel Gregorjevo željo. Tast me je naslednji dan poklical in mi izročil večjo vsoto denarja. 'Molči in nikomur ne povej,' mi je še naročil.

Gregorja smo pokopali sredi septembra. Ljudje še danes govorijo, kako lep pogreb je imel. Kot da bi bilo to pomembno! S Katjo sva tisto, kar sem prinesla k hiši oziroma kar sem sama kupila, pospravili v škatle. Eden od Gregorjevih prijateljev je prišel s kombijem in naju odpeljal v Poljansko dolino, kjer sva našli svoj drugi dom. Včasih pravijo, da prej ali slej vsak dobi, kar si je zaslužil. Ni res. Tašča je vse do pozne starosti uničevala življenja bližnjih, ko je umrla, so jo pa vsi hvalili.«

(Konec)