Še ena turnosmučarska dogodivščina

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 13:19

Mlade vleče v gore. Spomladi, poleti, jeseni in pozimi. Mojih zimskih dogodivščin se je nabralo že toliko, da se bom s podobnim tempom prihodnje leto lahko formalno oklicala za pravo turno smučarko, če bom le nabrala dovolj smukov in izkušenj. Kot nova, redna bralka slovenskega snežnega portala Snežak kakšne dni z zavidanjem prebiram o užitkih na belih strminah in prelistavam albume fotografij, iz katerih se smejijo zadovoljni, ogoreli obrazi. Tega širnega navdušenja sta se hitro nalezla tudi Meta in Luka, ki se je mesec nazaj vrnil iz izmenjave na Danskem, kjer se je do sitega najedel neskončnih ravnin in od kolesa razbolele zadnjice in zdaj izkoristi vsako priložnost, da jo skupaj pobrišemo v višave.

In ker z Nejcem smučarskih novincev nisva hotela izmučiti že na prvi turi, smo se enoglasno odločili, da se za njun 'izobraževalni' vzpon povzpnemo na 1550 metrov visok Ptičji vrh, ki se nahaja med Struško in Golico. Veseli pozdravi, nekaj tarnanja zaradi prezgodnjega vstajanja in izmenjava tračev minulega tedna so bili pravi balzam za dušo, ki smo ga vsi tako zelo pogrešali v preteklih mesecih. Učne ure na peklenskem jutranjem mrazu so se začele s pravilnim natikanjem kož, rahljanjem pancerjev in zapenjanjem okovja, a smo govoričenje kaj kmalu opustili in smo se premraženi do kosti hitro zapodili v strmine proti vrhu.

Pot se od doma Pristava v Javorniškem Rovtu najprej vije po sankaški progi, nato pa se na dobro označenem križišču odcepi levo, proti Križovcu, in se strmeje vzpne skozi gozd proti Pustemu rovtu. Tam je jutranji mraz pritisnil še močneje ter nas neprizanesljivo prebudil z vztrajnim vetrom, ki je ohromil že tako zmrznjene prste in živo rdeče obarval nosove, ki so bili prisiljeni kukati iz debele plasti oblačil. Po uri in pol se je pred nami odprla bela čistina pod vrhom, po kateri se je tisto jutro vzpenjalo že kar nekaj smukačev. Vrh je namreč zaradi lahke dostopnosti in širnih čistin zelo priljubljen med turnimi smučarji in pohodniki, od doma Pristava pa je vse do Markljeve planine speljana sankaška proga, po kateri so se tisto dopoldne vriskajoče poganjali številni sankači.

Razgled na zasneženi greben Golice ter meni še vedno najljubše Julijce, nad katerimi se je ponosno dvigal pobeljen Triglav, je segel vse do srca in vsi štirje smo se kar težko zapodili proti dolini. Kratek, a sladek spust je Meto in Luka tako navdušil, da sta naju snubila za še eno uživaško turo, Luka pa je tisti dan kakor začaran hvalil zimske užitke v beli Sloveniji, ki jih je tako zelo pogrešal med danskimi ravninami.