Dediščina, ki mi je dala moč

Tašča, ki je pokopala mojega moža, 2. del

»… V 'skladišče masivnega lesa', ki je moral biti moj dom, je 8. marca, ravno na dan žena, posijalo sonce. Rodila se je hčerka, Katja. Vse hude reči so bile pozabljene, kajti v naročju sem držala največji zaklad, ki mi ga je podarilo življenje. Oba z Gregorjem sva bila presrečna …«

Romana se spominja, da je imelo domače mizarstvo kar dobre prihodke. Žal sta tast in tašča ravnala z denarjem zelo po domače. Gregor ni bil niti v delovnem razmerju, enkrat mesečno mu je dal oče nekaj žepnine, češ za vse ostalo pa z mamo 'poskrbiva'.

»Ko sem izvedela za to domačnost, sem vztrajala, naj dobi Gregor redno zaposlitev. Spet je bilo vse narobe! Tašča mi je metala v obraz, če ni dovolj, da jo kradem jaz, sedaj že vztrajam, da jo bo kradla tudi država. Spet je posegla vmes usoda. Tasta je nekdo prijavil, da posluje po domače, brez računov. Prišla je inšpekcija in se zgrozila nad poslovanjem na črno. Tast je moral plačati zelo visoko denarno kazen, urediti pa je moral tudi vse potrebno okoli sinove zaposlitve. Sovraštvo, ki ga je tašča čutila do mene, se je od zdaj še stopnjevalo. Tudi meni ni bilo lahko. Živela sem v stanovanju, ki ga je ona opremila. Dušilo me je na vsakem koraku. Še zmeraj nisem bila v službi, delala sem na kmetiji in skrbela za hčerko. Dan je bil dnevu enak, bila sem mlada, a po videzu sem bila podobna starki. Z možem sva se bolj malo videla, saj je moral delati po cele dneve, da je z neplačanimi nadurami 'odslužil' prispevke, ki jih je računovodkinja odvajala državi. Tudi on je postajal tih in zelo žalosten.

Potem pa je zbolela svakinja Angelca. Med nama ni bilo kakšne posebne kemije, saj je ni bilo niti med bratoma. Vsi smo namreč vedeli, da tašča najlažje komandira sinove, če so med seboj sprti. Preveč dela sem imela sama s seboj, da bi hodila na obiske k svakinjama! A bolezen naju je povezala med seboj! Hvala Bogu. Po obsevanjih in kemoterapiji je bila zelo slabotna, izgubila je zobe, vsako voljo do življenja. Želela je samo še umreti. Gregorjev najstarejši brat – njen mož – ni bil dober do nje. Izvedela sem, da je že prej, ko je bila še zdrava, skakal čez plot, kar je prišla iz bolnišnice, pa je že kar javno hodil krotit svoje hormone k neki brezčastni ženski. Ki se je s tem, da ga 'tolaži', celo hvalila.

Šele po osmih letih, kar sem bila pri hiši, sem svakinjo začela bolje spoznavati. Tudi ona je imela za seboj težko kalvarijo. Morda še hujšo, kot je bila moja. Ne nazadnje je bila prva od treh snah, ki je tašči 'ukradla' njeno 'lastnino'. Mož ji ni čisto nič stal ob strani. Tašča se je je vsakič, ko sta se srečali, lotila s svojim ostrim, zlobnim jezikom. Tudi laži, ki jih je ponavljala o Angelci, so se z leti spremenile v suho zlato. Vaščani pa so zaradi ljubega miru, pa tudi zato, ker niso želeli, da bi se tašča vtikala vanje, Angelci obrnili hrbet.

''Pazi nase in na hčerko Katjo!'' mi je zabičala, preden je umrla. Njen mož se je prikazal šele naslednji dan … Sinova, ki sta študirala v Ljubljani, pa prav tako.

Do neljubega dogodka je prišlo na pogrebu. Tašča je zahtevala, da gredo vsi trije z njo, dva na eni strani, eden na drugi. Gregor je ni ubogal, čeprav mi je rekla: ''Prasica, boš že videla.''

Ko smo se udeležili maše, je sedela v prvi klopi, kot bi želela biti vsem vernim in nevernim za zgled dobrote in žalovanja.«

Romana je prepričana, da bi bilo marsikaj drugače, če bi bilo ljudem kaj mar. To je večkrat ponovila. Sovaščanom so bili, po njenem, pomembnejši mir, dobrososedski odnosi, lastne koristi, kot da bi kdaj zastavili dobro besedo za taščine 'žrtve'. Vsi so vedeli, kakšna je, menda tudi njena mama ni bila dosti boljša, a ji nihče ni nikoli namignil, da bi lahko bila do snah bolj človeška.

»Še najbolj se ji je upiral Gregor. Sploh po tem, ko je zbolela še druga snaha. Rak ščitnice. Diagnoza ni bila smrtonosna, vsaj to! Tisti teden, ko je ostala na Onkološkem zaradi radioaktivnega joda, sem pazila na njeno vnukinjo. Bila je zlat otrok, a zelo prestrašen. Ko je na dvorišču zagledala taščo, se je privila k meni in začela jokati. Zakaj točno, nisem mogla izvleči iz nje.

''Upam, da nisi zdaj ti na vrsti!'' mi je rekla svakinja, ko se je vrnila iz bolnišnice. Kar zmrazilo me je. Sem res?!

Na srečo je bolezen streznila njenega moža. Ni bil več tako grob in surov do nje kot prej. Ker je bila kljub žalostni usodi, ki jo je doletela, zelo klepetava, sem pri njej o Novakovi družini izvedela marsikaj. Svakinja mi je pojasnila, da se je na domačiji že med vojno dogajalo marsikaj, taščina mama pa je menda enega od otrok sredi zime v sami srajčki postavila pred vrata, da je zmrznil. Pri hiši ni bilo nikoli alkohola, še manj kakšnih iger na srečo, bila pa je velika grabežljivost. Za mišjo dlako bi prodali sebe in tudi bližnje. Povedala mi je tudi, da med opravljivci še zmeraj krožijo govorice o tem, kako je tašča izbirala ženina. Menda je izbrala tistega, ki je imel samo še enega brata, ker se je nadejala, da bosta zato lahko več podedovala. Po tistem, ko se je rodil še Gregor, je na glas izjavila, da 'zapira štacuno' pa da je vrgla stran tudi ključe. Kako si je tešil spolni nagon tast, se pa ni dosti vedelo. Ženo je v vsem ubogal in si ni upal niti pomisliti na kakšne obiske pri bolj voljnih ženskah.«

(Konec prihodnjič)