Stodnevni izziv ji je izboljšal življenje

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. marec 2021 / 06:00

Vida Igličar z Godešiča je pred letom dni na Instagramu zaokrožila projekt 100 dni za boljšo mene, s katerim je želela z majhnimi dejanji priti do boljšega telesnega in duševnega počutja, letos pa o tem izdala tudi knjigo. Oboje je doživelo velik odmev, njej pa po obdobju izgorelosti življenje spremenilo na bolje.

Vida Igličar je kot grafična oblikovalka in ilustratorka knjige doslej pretežno opremljala, zdaj pa jo je tudi sama napisala. »Knjige so mi kot izdelek že dolgo posebej pri srcu. Poseben občutek je, ko po mesecih dela za računalnikom knjigo držiš v rokah. To sem izkusila že leta 2017, ko je pri Grafenauer založbi izšel spominski album za stare starše Naj ti povem svojo zgodbo, ki sem ga oblikovala in vsebinsko zasnovala. Projekt 100 dni za boljšo mene sprva ni bil načrtovan v tiskani obliki, ampak kot osebnostni in kreativni izziv, ki sem si ga zadala in izvedla na Instagramu. Spomladi 2019 sem se po daljšem bolniškem dopustu zaradi izgorelosti vrnila v službo, kjer sem kot umetniška direktorica delala v vodilni slovenski oglaševalski agenciji. Navkljub spočitosti in sveži energiji sem se srečevala z otožnostjo in pretirano zaskrbljenostjo. Ob pomanjkanju zagona, ki bi ga pričakovala pri sedemindvajsetletnici, sem slutila, da me spremljajo le še ostanki človeka, ki ljubi življenje in z navdušenjem ter radovednostjo vstopa v nov dan. Soočila sem se z dejstvom, da padec v razpoloženju ni bil posledica spremembe v okolici, in sprejela, da je moje dobro počutje v mojih rokah. Zavedala sem se, da se velike spremembe začnejo z majhnimi koraki in da se zadovoljstvo, čeprav klišejsko, največkrat skriva v majhnih stvareh. Tako je v meni zorela želja po spremembi, po boljšem telesnem in duševnem počutju, in to me je spodbudilo, da sem začela projekt, ki mi je v stotih dneh spremenil življenje,« pojasni, kako je nastala knjiga. Po uspelem in odmevnem projektu na Instagramu se je povezala z glavnim urednikom založbe Mladinska knjiga Bojanom Švegljem in mu predstavila vizijo za knjigo. Že naslednji dan ji je odgovoril in dodelil urednico Urško Kaloper, s katero je sledilo več mesecev dela na knjigi.

Vida je še zelo mlada doživela težke preizkušnje: umrl ji je prijatelj in soplesalec, nekaj let zatem še fant. Je tudi to vodilo k iskanju utehe v delu in naposled izgorelosti? »Oba dogodka sta močno zaznamovala moje življenje in nedvomno pripomogla tudi k pretirani navezanosti na delo. Zgodaj sem bila soočena z vprašanji o minljivosti in smislu. Ko se je mladost drugič pred mojimi očmi umaknila smrti, sem bila na začetku študija grafičnega oblikovanja in ilustracije na De Montfort University v Leicestru v Angliji. V stiski sem se zatekla k ustvarjanju, ki me je potegnilo iz temnih misli. Zdelo se mi je, da sem našla svojo pot. Študij sem zaključila kot najboljša študentka v letniku, se takoj zatem zaposlila v agenciji, kjer smo za skupno ustvarjene projekte prejeli številne domače in tuje nagrade, zraven pa sem ustvarjala še lastne projekte. Prišli so uspeh in dosežki, in čeprav je zaželeno, da v svojem delu najdemo potrditev, možnost za napredek, rast in doseganje ciljev, je lahko nevarno, če postane glavno merilo naše vrednosti. Začarani krog perfekcionizma, ki ti pravi, da nikoli ni dovolj, in pomanjkanje občutka lastne vrednosti, ki sem ga nadomeščala z delom, sta me povlekla v vrtinec, v katerem je moje telo reklo »stop« in potegnilo zavoro. Četudi sem v glavi odnose z bližnjimi in čas zase postavljala visoko na lestvico vrednot, sem dejansko živela drugače in moj urnik je vrsto let v veliki meri krojilo delo,« razmišlja Vida Igličar.

V projektu 100 dni za boljšo mene je vsak dan odgovarjala na tri vprašanja: kaj si danes naredila bolje, se je zaradi tega kdo počutil bolje, ti je to dejanje prineslo kakšno novo spoznanje. Kakšne izboljšave ji je prinesel ta proces in kako lahko s tem pomaga drugim? Vida odgovarja: »V stotih dneh so prišle korenite in opazne spremembe. Spremembe, ki so se mi nekoč zdele nedosegljive, zaradi poglobljenega zaupanja vase pa so se uresničile. Pustila sem službo v agenciji in stopila na samostojno podjetniško pot, končala terapijo, spoznala partnerja in z njim vzpostavila ljubeč odnos. Izvedla sem tudi številne manjše korake: preizkusila sem se v novih slogih ilustracije, spremenila delovne navade in začela konce tedna preživljati v naravi namesto za računalnikom. Vrnila sem se v rutino teka, poglobila znanje joge, izboljšala kakovost spanja, občutila hvaležnost in gradila boljše odnose z bližnjimi. S projektom 100 dni za boljšo mene sem se vrnila k sebi in usvojila najdragocenejšo lekcijo, da se po padcu lahko poberem in vrnem ne le močnejša, temveč predvsem sočutnejša do sebe. Knjiga ne vsebuje le moje zgodbe, ampak tudi prostor za bralce, da se sami lotijo izziva. S tem delom, ki deluje kot priročnik, upam, da bralce povabim, da stopijo na pot izven cone udobja, na pot spremembe na bolje. Želim si, da moja zgodba služi kot motivacija in upanje, če korak postane težak in da z njo še drugi na lastni koži preizkusijo, da je sprememba na bolje lahko samo eno majhno dejanje vsak dan.« Danes skrbi, da živi izpolnjeno življenje in da vsak dan ujame nekaj zadovoljstva na različnih področjih. Še naprej pa jo prav stodnevni izziv pogosto spomni in spodbudi, da sprejme boljšo odločitev: da zvečer raje kot v ekran strmi v knjigo, da se čez dan odpravi na sprehod ali tek, da z meditacijo umiri svoje misli. »Mali koraki, ki prinesejo veliko zmago,« sklene sogovornica.