Franc Torkar, prvi avtogeni varilec

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (291)

Metalurg Franc Torkar, ki se je rodil 24. februarja 1880 na Jesenicah in umrl 27. aprila 1957, sodi med ljudi, ki so s svojim delom zapustili nepozaben pečat. Sicer je posebej zaslovel kot prvi avtogeni varilec v Jugoslaviji, vendar so za njim ostali tudi izredni dosežki na različnih področjih življenja. V železarni je začel delati že pri trinajstih letih. Tako mladega so sprejeli na delo, ker se je oče, ki je bil delovodja na Stari Savi, smrtno ponesrečil.

Več let se je izobraževal v Škodinih tovarnah v Plznu, kjer je delal v vojni industriji. Iz Plzna se je vrnil na Jesenice, od koder so ga leta 1910 poslali na Dunaj na tehnološki inštitut, kjer je opravil tečaj za avtogeno varjenje. Kot vodja livarske skupine je opravljal najtežje in najzahtevnejše naloge. Od številnih del je pomemben odlitek pogonske gredi za Cinkarno Celje ter velika valjčna stojala za novozgrajeno valjarno 2400. Valjčna stojala so predstavljala najtežje odlitke, ki so bili do tedaj vliti v jugoslovanskih železarnah.

Njegovi dosežki v razvijajočih se Jesenicah so imeli osnovo pri izdelavi zvonov za cerkve. Med prvo svetovno vojno je avstro-ogrska oblast namreč v mnogih zvonikih snela zvonove in jih pretalila v topove in drugo orožje. Tako se je železarni ponudila enkratna priložnost, da z vlivanjem jeklenih zvonov vsaj malo ublaži posledice njenega usihanja. Pod vodstvom Franca Torkarja so jih v obratu livarne vlili več kot 1200.

Za poizkus so prvi jekleni zvon vlili 6. junija 1916, naslednje leto pa začeli redno proizvodnjo. Torkarju je uspelo rešiti številne tehnične težave, zlasti tiste, ki se nanašajo na intonacijo. Poleti leta 1917 so zvonove začeli vlivati zares, vendar pa glasovno in po obliki še niso bili popolni. Leta 1918 so nekoliko spremenili debelino in konstrukcijo udarnega obroča in krila, leta 1920 pa so jeseniški zvonovi že dobili dokončno, pa čeprav malo svojevrstno obliko. Jeklene zvonove so na Jesenicah izdelovali do leta 1928 in z njimi oskrbovali Slovenijo in tudi nekatere predele Kraljevine Jugoslavije.

Po osvoboditvi leta 1945 je kot livarski inštruktor učil livarje na Ravnah, v Mariboru, Celju in Ljubljani, Solkanu, Banjaluki, Osijeku, Smederevu, Varešu, Zenici in Železnikih. Ker je začel delati že pri trinajstih letih, je v železarni opravil petdeset let delovne dobe.

Bil je aktiven član godbe na pihala, član prosvetnega in športnega društva. Zelo rad je sodeloval tudi pri dejavnostih sindikata v Železarni Jesenice. Bil je častni član Društva za varilno tehniko Jugoslavije ter Društva delovodij in inženirjev Slovenije ter občinski svetnik. V dveh zakonih se mu je rodilo sedem otrok.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Kranju se je 22. 2. 1814 rodil kot tretji od petih sinov trgovcu Valentinu Pleiweissu st. in Tereziji Smrekar iz Škofje Loke bankir, mecen, dobrotnik Valentin Pleiweiss ml. Začel je kot vajenec v trgovini svojega očeta, ki je precej samosvojega mladeniča poslal k svojim trgovskim znancem na Dunaj. Tam se je kmalu osamosvojil. Sčasoma je zelo obogatel. Imel je ugledno bančno podjetje Bankbazar.

V Radovljici se je 22. 2. 1894 rodil infektolog, higienik Valentin Meršol. Bil je eden vodilnih slovenskih zdravnikov. Maja 1945 se je z družino umaknil na Koroško. V Vetrinju je postal vodja civilnega taborišča. Ko se je izvedelo, da domobrance vračajo v Slovenijo in jih množično pobijajo, je pri Angležih dosegel, do so prenehali pošiljati transporte beguncev nazaj v Jugoslavijo.

V Kranju se je 25. 2. 1904 rodil politik Albin Šmajd. Maja 1945 je na Taboru v Ljubljani pripravil zasedanje Narodnega odbora. Ob koncu vojne je emigriral v tujino. Februarja 1946 so ga v Trstu ugrabili pripadniki slovenske tajne službe, prepeljali v Ljubljano in usmrtili.

V Admontu (Zgornja Štajerska) je 28. 2. 1256 umrla zadnja predstavnica svoje rodbine, plemkinja grofica Zofija (Sophie) Višnjegorska. Bila je hči grofa Alberta Višnjegorskega, ki je okoli leta 1200 priključil Belo krajino h Kranjski. Grofje Višnjegorski so bili do sredine 13. stoletja, ko so izumrli, ena najpomembnejših plemiških rodbin na Slovenskem.