Dobra arhitektura ni nujno draga

Med tokratnimi prejemniki nagrade Prešernovega sklada, ki so bile podeljene ob nedavnem kulturnem prazniku, so tudi arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc. Pogovarjali smo se z Rokom Jerebom, ki prihaja iz Kranja, že nekaj let pa z družino živi na Šenturški Gori.

Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc so za svoje delo že prejeli pomembna arhitekturna priznanja, med katerimi so tudi Plečnikova nagrada in medalja pa tudi nominacija za najpomembnejšo arhitekturno nagrado Evropske unije Mies van der Rohe. Kljub temu Rok Jereb pravi, da jih je nagrada Prešernovega sklada presenetila, saj za razliko od preostalih zajema celotno področje kulture in predstavlja predvsem veliko čast in priznanje njihovemu delu.

Nagrado so prejeli za Materinski dom Ljubljana in poslovno stavbo podjetja TEM Čatež. Čeprav gre za dva povsem različna projekta, pa so k oblikovanju pristopili na podoben način. »Ne glede na to, da je TEM Čatež industrijski objekt, materinski dom pa ima socialno funkcijo, je bil arhitekturni začetek v obeh primerih precej podoben. Najprej opravimo valorizacijo okolja ter analizo in na osnovi tega izluščimo ideje in želje. V procesu snovanja objekta in vključevanja naročnika pa gredo stvari nato svojo pot,« pojasnjuje Jereb.

Člani upravnega odbora Prešernovega sklada so v obrazložitvi nagrade zapisali, da njihove projekte povezujejo »prepoznavna vpetost v lokalno okolje, občutljivost do konteksta, materiala, detajla, še posebej pa občutljivost do uporabnika.« Biro, ki sta ga pred 14 leti ustanovila z Blažem Budjo, kasneje pa se jima je pridružila še Nina Majoranc, je izvedel več prepoznavnih projektov tudi na območju Gorenjske. Tako so pred leti zasnovali objekt INCE Mengeš, prav v tem času pa zaključujejo pripravo občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje kanjona Kokre v Kranju. Pred časom so zmagali na vabljenem natečaju za zasnovo stanovanjskega naselja v Kranju, na Bledu pa se prav zdaj lotevajo urejanja dveh vil za zasebne investitorje.

Njihov opus dokazuje, da »kakovostna arhitektura ni zgolj domena prestiža, privilegija in odrekanja« in »da je vrhunska arhitektura lahko tudi socialna arhitektura«, kot so pojasnili v obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada. V ospredje postavljajo ljudi, ki jim je njihovo delo tudi namenjeno. »Zavedamo se, da dobre arhitekturne rešitve niso nujno tudi drage, in da dobra arhitektura ni nujno prestižna. Dobro arhitekturo lahko zasledujemo na vseh nivojih posegov v prostor, od prizidka k hiši do iskanja socialnih rešitev v prostoru,« pravi Jereb in dodaja: »Draga arhitektura ni nujno tudi dobra in poceni arhitektura ni nujno cenena oziroma slaba.«

Sogovornik meni, da se tudi v Sloveniji vse bolj zavedamo, da morajo biti arhitekturni posegi dobro premišljeni in načrtovani, saj v prostoru ostajajo zelo dolgo, včasih celo za zmeraj. Zato se mu predlagana sprememba gradbene zakonodaje, ki med drugim predvideva tudi ukinitev obveznih arhitekturnih natečajev za gradnjo javnih objektov, zdi korak v napačno smer. »V okolju se ne splača hiteti, saj se vsak poseg lahko izvede v letu ali dveh, odpraviti napake oziroma neposrečene in nepotrebne posege pa je skoraj utopija,« poudarja.

Kakšen pa je odnos Slovencev do arhitekturnega ustvarjanja? Rok Jereb odgovarja, da je še vedno precej ljudi, ki menijo, da lahko shajajo tudi brez arhitekta. »Če imaš težave z zobmi, boš šel k zobozdravniku, nihče si zob ne popravlja sam. Pri arhitekturi marsikdaj še ni tako,« pravi sogovornik, ki sicer meni, da se dojemanje arhitekture v zadnjih letih precej izboljšuje in se vse več ljudi zaveda, kako pomemben je dobro oblikovan prostor za kvalitetno bivanje.