En par čevljev za prvi zmenek ni bil dovolj

Janko in Tončka Bajt iz Stražišča sta 4. februarja praznovala šestdeseto obletnico poroke. Tončka bo letos stara 83 let, Janko pa 86.

Janko je bil rojen v Lanišah, Tončka se je rodila družini Kalan, prihaja pa iz Dolenčic pri Javorjah. Doma so bili trije otroci, ki pa so jih zaradi spleta okoliščin (mamo so ustrelili ruski kozaki, oče je bil izgnan) razselili. Takrat je bila stara šest let. Brata sta ostala v domačem kraju, medtem ko je njo k sebi vzela teta v Spodnjih Bitnjah, kjer je ostala približno do 17. leta. Opazimo, da je to obdobje, ki se ga Tončka spominja z žalostjo v glasu in ji je o njem težko pripovedovati. Pravi, da ko se zgodi kaj takega, potem kasneje v življenju težko navežeš stik s sorojenci.

Tončka se je zaposlila že zelo mlada, in sicer v nekdanjem Tekstilindusu, kjer je dočakala tudi upokojitev. Janko pa je upokojitev dočakal v Savi, na koncu kot ekonom v kuhinji.

Rodil se je na majhni hribovski kmetiji – v družini z devetimi otroki kot predzadnji otrok. »Doma sem bil rojen,« pravi. »Vse je mama rodila doma.« V družini je bilo sedem fantov in dve dekleti.

Star je bil 17 let, ko se je odpravil od doma. S trebuhom za kruhom se je podal v Kranj. Delo si je najprej našel pri zidarjih.

Spominja se, kako se je vsako soboto s kolesom vozil domov, da mu je mama oprala umazano perilo in oblačila, nakar se je potem pri 23 letih odločil, da tako ne bo šlo več. Poiskal si je stanovanje.

Tončko je spoznal na vlaku Kranj–Ljubljana. Tistega dne se je znašel v istem vagonu. Dekle mu je bilo všeč in odločil se je, da jo bo bolje spoznal. Preselil se je v njeno bližino, in ker je bil mož njene tete v kraju čevljar, je najprej odnesel v popravilo par čevljev. Vendar za prvi »randi« samo en par ni zadostoval, kar nam je Janko zaupal že pred desetimi leti, ko sta zakonca Bajt praznovala zlato poroko. Takrat je bilo veselo, diamantno pa sta letos proslavila precej bolj umirjeno, le v krogu najbližjih, epidemiološki situaciji primerno.

Par se je poročil 4. februarja 1961. Najprej staj živela v najetem stanovanju v Stražišču, se preselila vmes na Zlato polje v Kranj, kjer sta ostala dobrih deset let, potem za pol leta še na Valjavčevo v Kranju, in ko sta se jima rodili še dvojčici, sta potrebovala večje stanovanje. In takoj ko se je pokazala priložnost, sta se preselila na Medetovo, nazaj v Stražišče. Bajtovima so se v zakonu rodile tri hčere, danes imata tudi že šest vnukov in štiri pravnuke.

Drugače pa Janka ljudje v njegovi okolici poznajo po »multiudejstvovanju«, o čemer pričajo tudi številne listine, diplome, priznanja, ki so vsa našla prostor na stenah hodnika in nekaterih prostorov v hiši zakoncev Bajt. Na njegovo ime naletimo pri savskih gasilcih, folklornikih, Rdečem križu, krvodajalcih, od vsega začetka pa goji ljubezen do narodno-zabavne glasbe. Je samouk, igra kitaro, za potrebe folklore se je poleg kontrabasa naučil še nekaterih ljudskih inštrumentov, za rezijanske plese celo čelo. Igral je tudi pri raznih ansamblih, pel v oktetu, v Stražišču je bil tudi gospodar taborniške koče takrat Odreda Albina Drolca. Pa gospodar oziroma hišnik Šmartinskega doma oziroma Kulturnega doma v Stražišču in še bi se kaj našlo.

Janko se še zelo dobro spomni, kako je bila videti njuna poroka pred šestdesetimi leti, ko so mu doma, na Sovodnju, pripravili »ohcet«, Tončka pa se namuzne, da je bil pravi »foksnar«. »Tudi na svoji poroki je poprijel za inštrument,« doda. Glasba mu je bila in mu je še vedno blizu.