Kultura in nje svoboda

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 7. februar 2021 / 11:24

Vsak izmed nas je – še posebno v teh težkih časih – v svojih mislih že kdaj odpotoval v različne kraje in obdobja v preteklosti. Te misli so nam pomagali naslikati slikarji, jih z melodijami obogatili glasbeniki, v naš spomin so jih zapisali literati in podobe vtisnili filmski ustvarjalci, nas o tem poučili muzeji … Ko pa želimo razumeti sodobni svet, nam kultura in umetnost prinašata sedanjost v vseh svojih različicah, hkrati se vedno znova ozirata tudi v prihodnost, saj sta zrcalo in gibalo časa.

Skozi moč mišljenja smo se realizirali kot človeštvo, prav lastna kultura in jezik sta nas Slovence ne nazadnje definirala kot narod. Zato slavimo kulturni praznik. V prostoru, kjer živimo, pa kultura Slovencev ali nekaterih posameznikov ni bila vedno v interesu oblasti in tujih gospodarjev niti ne po volji večine sonarodnjakov – pred dvesto leti avstrijskega cesarstva na eni in ljudstva, ki pesnika ni razumela niti odobravala, na drugi strani. V umetnosti na srečo tudi manjšine najdejo svoj oder.

Sodobnika dr. Janez Bleiweis in dr. France Prešeren si nista bila ravno blizu, prvi veterinar, publicist in konservativni politik, drugi pravnik, advokat in pesnik svobodnega duha. Razlikovala sta se tako po svojem pogledu na družbo in svet kot v značajskih lastnostih, lahko bi rekli, da jima je bila še najbolj trdna stična točka Kranj – Bleiweis je v njem prišel na svet, Prešeren ga je tu fizično zapustil. Kljub temu je Bleiweis v Kmetijskih in rokodelskih novicah sem in tja objavljal Prešernove pesmi, v času marčne revolucije leta 1848 je na prvi strani objavil Zdravljico. Z razlogom, o katerem sta se strinjala oba: prvi je v časniku tako imel pesmi v slovenskem jeziku, drugi je tako prišel do njih objave. Za narod je bil to dokaz, da slovenski jezik ni le jezik revežev in hlapcev, ampak je lahko tudi jezik meščanstva in visoke umetnosti.

Prešernove pesmi so produkt njegove miselne svobode. Taiste svobode, ki mu je bila v družbenem in materialnem smislu v škodo. »Pevcu vedno sreča laže,« je zapisal v Glosi in s tem opredelil položaj umetnika v družbi, o katerem pogosto lahko govorimo tudi danes – ali kot dodaja pesnik: »on živi, umrje brez dnarja«.

Torej kultura in umetnost nista le stvar preteklosti, ampak sedanjosti in prihodnosti. Prav zato ju moramo danes krčevito braniti in negovati v dobro nas in naših zanamcev. Naj nam umetnost pove tisto, kar nam je in kar nam ni všeč, kar razumemo in česar ne, kar se nas tiče in tudi tisto, kar se nas ne. Zato jo moramo podpirati, tudi v teh težkih časih.