Rudi Šeligo, prerok upanja

Rudi Šeligo (14. maj 1935–22. januar 2004) je bil luč na gori. Po Niku Grafenauerju je bil »autsajder, ki sesuva etablirana merila in cenike, hkrati pa vizionarni elitist, ki na prepričljiv način vnaša na slovensko literarno in kulturno prizorišče nove pobude in spoznanja, kar počne z zanj značilno zavzetostjo, pa tudi s kritično avtorefleksijo.«

Šeligo je klasik slovenske literature, za svoja dela je dobil najvišja priznanja. Bil je izredni član SAZU.

Diplomiral je iz filozofije in psihologije leta 1960. Med študijem je, imenovan Sokrat oziroma Soki, v plesnem orkestru igral pozavno. Leta 1987 je magistriral iz estetike. Od leta 1993 je predaval statistiko na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju. Kot urednik in sourednik je urejal več revij. V letih 1987–1991 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, soustanovitelj Slovenske demokratične zveze, poslanec prvega sklica slovenskega parlamenta 1990–1992.

V svojem poročilu o delu Društva slovenskih pisateljev (DSP) je januarja 1990 poudaril, da jih pri delovanju vodita Pisateljska ustava iz leta 1988 in Majniška deklaracija 1989.

Šeligo je svoje najpomembnejše nastope v času slovenske pomladi objavil v knjigi Prehajanja – izjave, protesti in nagovori (1991).

Ko je 7. junija 1988 je Društvo slovenskih pisateljev začelo »nepretrgano serijo 'izrednih literarnih večerov'«, so bili »odgovor na pritiske in grožnje slovenski demokratični javnosti«. DSP je takrat naslovilo tudi posebno izjavo oblastem in Zvezi pisateljev Jugoslavije. V njej so zahtevali pošteno sojenje četverici Janša-Borštner-Tasič-Zavrl, pojasnilo postopkov, predvsem pa »od skupščine SR Slovenije, da po hitrem postopku uskladi z ustavo SR Slovenije zakone v zvezi s preiskovalnimi postopki in pripori osumljenih.«

Na velikem protestnem zborovanju na Trgu revolucije v Ljubljani 21. novembra 1988, ki sta ga sklicala Odbor za varstvo človekovih pravic in DSP, je Šeligo nadgradil Cankarjevo priliko o srečanju obupanega smrtnika in Jezusa Kristusa. Smrtnik pove Kristusu, da je Slovenec, in nad tem se Kristus zjoče.

Toda Šeligo nadaljuje, da se takrat Kristus ni zjokal, le bodril je Slovenca v njegovi čudežno lepi domovini. In Slovenec se je revolucionarno zdramil, napovedal »nov lik aktivnega slovenstva«. Postal je kar »ošaben in prevzeten«. In je »vse zamešal«. Kristus mu pove: »Klečeplazno se braniš in obtožuješ, ko bi moral zahtevati. V nočni mori snuješ svojo pokončno držo, namesto da bi jo polagal v luč dneva. Imel si svojo vojsko, da bi se z njo branil, ko bi bilo treba, pa si jo malomarno razpustil. Ustanovil si čredo poljubnih legatov, da bi ti pisali zakone, da sam ne bi imel nobene odgovornosti in da bi bila odgovornost s sveta za zmeraj izbrisana … Pred bratsko ljubeznijo se braniš tako, da pustiš zapirati svoje sinove in otroke svojih žena.« In nad tem se je tudi Kristus zjokal.

DSP je 30. januarja 1990 zavrnilo sodelovanje s Slovensko matico, ker ta »ni bila usmerjena k interesom slovenskega občestva, marveč je bila skladna z interesi boljševiške partije na oblasti in velikokrat samo z interesi Službe državne varnosti.«

Šeligo je rušil temelje titoističnih tabujev. Na govoru ob podelitvi Kajuhovih nagrad januarja 1990 je ob slavljenega partizana Karla Destovnika - Kajuha postavil zamolčanega domobranca Franceta Balantiča. Če se založbi Borec in Partizanska knjiga ukvarjata z »narodnoosvobodilno borbo«, pa je »v tem času zajeta tudi revolucija, državljanska in bratomorna vojna. V vojni sta dve strani. Mislim in prepričan sem, da sta z vidika pesništva (in znanosti) obe strani 'vredni' posnemanja.« Šeligo je zato doživel hud napad s strani titoistične stare garde z Josipom Vidmarjem na čelu.

Oktobra 1990 je Šeligo v Gradcu predaval Za suvereno slovensko kulturno politiko. Poudarja, da »osamosvojitev« ni dovolj, da je čas tudi za »uresničitev«. Z demokratičnimi volitvami »ni prišlo niti do očiščenja in zato tudi ne do pomlajenja«. Slovenske ustanove tega niso zmogle. Namesto tega »smo vsaj pri televiziji, ki je bila leta in leta najodločnejša cokla družbenega in kulturnega razvoja, doživeli pravo nasprotje: tamkajšnji partijski šefi so zavreščali in se hrupno kot horda fanatičnih varnostnikov postavili v bran minulega realsocializma.«

Ob aferi Depala vas leta 1994 je bil jedrnat: »Gre za restavracijo bivšega režima. Točno vedo centri moči, da če se odreže simbol Janez Janša, so spodrezane energije demokraciji in tudi samostojnosti.«

Šeligo je, ko je postal leta 2002 za nekaj mesecev minister za kulturo, zastavil vse moči, da bi dobili slovenski kulturni program. Tega so načrtovali že leta 1991. Šeligo je zbral ob sebi Janeza Bernika, Andreja Inkreta, Draga Jančarja, Janka Kosa, Lojzeta Lebiča in Jureta Mikuža. Napisali so dokument, ki je še danes vodilo za odgovorno, ustvarjalno in državotvorno kulturno politiko. Leta 2012 ga je obnovila ekipa Aleksandra Zorna.

Občina Kranj ga je posmrtno počastila s častnim občanstvom, v Prešernovem gledališču nanj spominja kiparski portret.

Sin Aleš je leta 2016 ustanovil Fundacijo Rudi Šeligo, ki ohranja in promovira njegovo delo. Uradu predsednika RS so predlagali, da bi Šeligo posmrtno dobil državno odlikovanje.