Smučarskotekaški biser

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / petek, 29. januar 2021 / 10:42

Ko sem bila mlajša, sem se vztrajno upirala kakršnemu koli družinskemu sopihanju v hribe, sovražila sem mesečne kolesarske izlete in zgodnje jutranje budnice, ki so po navadi vodile do celodnevnega zmrzovanja na enem izmed bližnjih smučišč. Takrat nikakor nisem mogla razvozlati miselnosti svojih staršev, ki so s takim veseljem poganjali pedale, se vsako leto prepotili na Ljubljanskem maratonu in niti pozimi niso odnehali z dolgimi družinskimi turami po zasneženih planinah.

Ugotavljam, da sem se rodila v družino športnikov. Pa ne takih s svetovnimi uspehi in obetavno kariero, no, če odštejem brata, ki so ga dolge in hitre noge pripeljale do štipendije v Ameriki in se mi vsak dan javlja iz tople, vedno sončne Floride. Bolje rečeno, je naša družina precej mahnjena na šport in trdno sem prepričana, da mi prirojena miselnost in neizogibna genska zasnova ne dopuščata možnosti izbire, ko na tekaških smučeh še z zadnjimi atomi moči premagujem že milijonti klanec na Jezerskem in se ženem le še zaradi trme. Zadovoljstvo pride na koncu, ko se utrujena, težkih nog in razbolelih mišic ustavim še pri samopostrežni brunarici na sladkem čaju in si povrnem energijo, ki je ostala nekje na progi.

Lepote teka na smučeh sem odkrila šele letos, ko sta me prijateljici povabili na Jezersko in sem po desetih letih spet stala na ozkih smučkah ter se skupaj z njima smejala svoji nerodnosti. In tako sem se v istem tednu vrnila še dvakrat, v tretje odšla raziskovat odlično urejene proge v Rateče pri Kranjski Gori ter se načudila perfektnim pokljuškim trasam. Navdušenje je vedno večje in mi včasih krade čas, ki bi ga morala v tem izpitnem obdobju raje preživeti pred knjigami, a me tudi slaba vest hitro mine, ko drsim pod zasneženimi krošnjami dreves in se mi v dolini Ravenske Kočne odpira pogled na bel amfiteater Kočne, Grintovca in Dolgega hrbta.

Vsak dan urejene, 15-kilometrske proge so speljane vse od Planšarskega jezera do konca doline pri turistični kmetiji Ancelj ter preko doline Ravenske Kočne povezujejo spodnjo postajo tovorne žičnice. Travniki okoli jezera so zaradi ravnega terena odlični za začetnike, hudi vzponi in številni strmi spusti od zgornje žičnice pa zahtevajo že nekaj tekaškega znanja. Če vas radovednost vleče v Rateče, pa je tam ravninski del speljan vse od meje z Italijo proti Trbižu, rahli vzponi in spusti po okoliških travnikih pa zahtevajo veliko mero vztrajnosti in napora, ki pa sta tako na Jezerskem kot v Kranjski Gori kmalu pozabljena ob pogledu na čudovito zasneženo pokrajino.