Zgodbe muzejskih predmetov: Rezljana skrinja

Decembra se je noč podaljšala preko 12 ur in dnevne svetlobe je vse manj. Prvi zimski dan pomeni tudi najdaljšo noč v letu. Sledi ji štirinajst noči, preden se teden dni po novem letu dan vidno začne daljšati. V teh dneh se veselimo z lučkami okrašenih domov in mest. Težko si je predstavljati, kako temne so bile noči našim prednikom ob ognju z ognjišča in trskah na čelešniku, ki so razsvetljevali njihove domove. V teh temnih nočeh so na vasi svetile le luna in zvezde.

V etnološki zbirki Gorenjskega muzeja se ne moremo pohvaliti z zbirko jaslic ali kakšnih drugih predmetov, ki nam krasijo dom v božičnih dneh. Imamo pa zanimivo skrinjo iz Šenčurja, ki je lep rezbarski izdelek. Ni kmečka skrinja in ni stara več kot sto let. V Sloveniji so bile rezljane samo meščanske in plemiške skrinje, a so jih že v času Marije Terezije pred 250 leti postavili na podstrešje, da so imeli prostor za sodobne omare in drugo pohištvo. Zgodba naše skrinje je iz 20. stoletja. Pred drugo svetovno vojno je premožen trgovec Ignac Rabič naročil rezbarju Francetu Žvanu, naj staro kmečko neokrašeno skrinjo okrasi z rezbarijo v renesančnem slogu. Žvan ji je zato dodal renesančno krašene pokončne letve, nogice v obliki šap in okrasno okovje. Na prednjo stranico je v plitvem reliefu upodobil motiv Poklon treh kraljev. V levi polovici je hlev, v njem Marija in Jožef z dojenčkom Jezuščkom, pastir, osliček in vol okrog njih. V desni polovici pa prihajajo na obisk modri z vzhoda – sveti trije kralji Gašper, Miha in Boltežar z darovi, za njimi gredo njihove kamele.

France Žvan se je z željo postati kipar izučil rezbarstva v delavnici Karola Hrovata v Domžalah. Kot rezbar se je preživljal zlasti z izdelovanjem kipov nabožne vsebine. V sodelovanju z Višnarjevo umetnoobrtno delavnico na Jesenicah se je lotil tudi dekorativnih motivov v narodnem slogu: gore, planike, kozolce, osebe v gorenjski narodni noši, Bled. Leta 1937 se je z družino preselil v Šenčur in prevzel vlogo vaškega podobarja. Njegovi izdelki kažejo umetniški talent, ki pa se v takratnem okolju ni mogel razcveteti. Leta 2004 sta ob 40. obletnici njegove smrti njegova hčerka Maruša in njen mož dr. Cene Avguštin v Šenčurju pripravila spominsko razstavo njegovih del.