Kdo je Ana Praznik

Dekle z zanimivim priimkom, za katero smo prvič slišali pred leti, ko je na slovenski glasbeni sceni zasijala glasbena zasedba Bepop. Njen glas lahko slišimo na radiu, obraz vidimo na televiziji. Ano Praznik so nedavno gostili v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja Tržič, kjer se je z njo pogovarjala Sabina Šolar.

Ker leta 2020 niso mogli zaključiti z načrtovanim srečanjem z Ano Praznik, so jo v Knjižnico dr. Toneta Pretnarja v Tržiču povabili sredi januarja. S pomočjo spleta ste tako lahko na družbenih omrežjih knjižnice spremljali pogovor z omenjeno gostjo, ki ga je vodila Sabina Šolar. Na strani knjižnice na Facebooku pa si posnetek pogovora še vedno lahko ogledate.

Ano Praznik slovenska javnost pozna že skoraj dvajset let. Je nasmejana, dobrovoljna, dobrodelna, pravijo. V uvodu v pogovor pa jo je Šolarjeva predstavila še kot Zasavko, ki je postala Štajerka, radijko in televizijko, ki jo lahko spremljamo v voditeljski vlogi v oddaji Delovna akcija. Je rada dobre volje in si ne more predstavljati dneva brez smeha. Obožuje večere ob kaminu, kjer ne sme manjkati jasminov čaj. Odvisna je od adrenalina, blizu ji je šport. Želi pa si, da bi vsak postal najboljša različica sebe. Sicer Ana zase meni, da se trudi biti najboljša različica sebe, a je to včasih kar težko, ker je perfekcionistka.

Ko je bila mlajša, je govorila, da bo vzgojiteljica. Vedno je imela dve ljubezni: rokomet in glasbo. Ko se je bilo treba odločiti, je izbrala glasbo. Šport vseeno ostaja del njenega vsakdana (kolikor ji pač dopušča čas). Pela pa je, kar pomni, še doda. V Maribor jo je pripeljala ljubezen, ki sicer ni obstala, a je Ana v štajerski prestolnici ostala in kasneje tu našla tudi pravo ljubezen.

Pisalo se je leto 2002 …

... ko je nastala glasbena zasedba Bepop, ki je pri Slovencih v hipu postala priljubljena. Njene člane so izbrali v oddaji Popstars, med njimi je bil tudi Gorenjec Simon Meglič. Ljudje so si skupino zapomnili tudi po tragediji, ki se je zgodila kmalu po njeni ustanovitvi, ko se je z motorjem smrtno ponesrečil njen član, takrat komaj 17-letni Nejc Erazem. Skupina je potem nekaj časa še delovala, sledil je porodniški dopust Tinkare Zorec in Bepop se je počasi poslovil od glasbenih odrov. Pred štirimi leti so se člani ponovno zbrali in danes trojček deklet pridno nastopa oziroma čaka, da koronasituacija mine in se bo lahko vrnil na odre.

Ana pravi, da ji je ob spominu na Nejca vedno toplo pri srcu. Še danes ne ve, ali kaj takega, tovrstno izgubo, sploh lahko preboliš. Bepop je zanjo ena družina, ki si jo sam izbereš, pove.

Delovna akcija

Že nekaj sezon Ano lahko spremljamo v vlogi voditeljice priljubljene oddaje Delovna akcija na Pop TV. V njej širi pozitivno energijo in spreminja ljudem življenja, meni Šolarjeva.

Ana razloži, kako se je vse začelo: »Pop TV me je povabil na avdicijo in ugotovili smo, da mi voditeljstvo v tovrstni oddaji leži. Podobne tipe oddaj sem poznala iz tujine, tako da sem si znala predstavljati, kako bi bila zadeva videti tehnično, ne pa, kako bo to z vidika čustev, s psihološkega vidika.« Ta del pa se je Ane kar dotaknil. Nekatere zgodbe ji seveda ostanejo v spominu. Distanciranja se še uči. Sploh odkar je mama, meni, je še težje tam, kjer so v zgodbo vpleteni otroci. Vesela je, da so jo ljudje sploh pripravljeni spustiti v svoj dom, ker ni lahko povabiti tako rekoč vse Slovenije, da vidi skromnost stanovanja ali hiše. Nihče si ne želi živeti v takih razmerah, ampak preprosto včasih nekateri nimajo drugih možnosti, pripoveduje Ana, ki vsakič v zgodbo vloži sebe vso. V vsem tem času je spoznala še, da moraš srečo poiskati v sebi, v stvareh, ki te spravljajo v dobro voljo.

»Vse skupaj pa poteka tako, da se družine prijavijo na spletni strani Delovne akcije. Včasih jih prijavijo tudi drugi, ki jim želijo pomagati. Je pa treba vedeti, da za tem projektom stoji ogromna ekipa ljudi, ne samo mojstri in jaz – tisto, kar je vidno na televiziji. Poslanstvo oddaje pa je, da ljudem poskušamo omogočiti boljše življenje, jim damo možnost novega življenja. In res prenova stanovanja ali hiše traja le teden dni. Vsi me namreč sprašujejo, ali je to res.«

Beseda je nanesla tudi na komentarje, ki jih lahko včasih slišimo, na primer da niso izbrali prave družine. A Ana pojasni, da enostavno zaupajo, in ko je akcija končana, jih ne preverjajo. Meni, da je težko soditi, kdo živi v težjih razmerah od nekoga drugega. Po njenem mnenju si vsak, ki živi v pomanjkanju, zasluži pomoč, in bilo bi lepo, ko bi ljudje več privoščili kot negativno komentirali.

Dobrodelna Ana

Ker pa se ji je zdelo, da skozi Delovno akcijo ljudem ne daje dovolj in da lahko pomaga še kako drugače, je Ana uresničila idejo o šolskih zvezkih. Imajo neke vrste motivacijsko noto, ki jo ustvarjajo različni napisi na platnicah. Pozitivne afirmacije, pravi Ana. So evro dražji od zvezkov primerljive kakovosti, vendar je ta evro šel za otroke, ki si jih ne morejo privoščiti, skoraj deset tisoč zvezkov pa je donirala.

Čas je, da prisluhnemo sebi

Ana je sicer precej spontana, energična in si ne predstavlja dneva brez smeha, vendar to ne pomeni, da nima kakšnega slabega dne. Na lansko leto, ko je v naša življenja vstopil covid-19, ne gleda negativno. »Menim, da smo se marsičesa naučili, marsikaj spoznali. Videli svoje meje, slabosti, prednosti. Si vzeli čas za partnerja, bolje spoznali svoje otroke.« Zdi se ji, da vsi znamo govoriti, je pa čas, da se naučimo tudi poslušati. Ne samo druge, ampak tudi sebe. »Ampak zares,« sklene pogovor Ana Praznik.