Koronavirus in mi, epilog

Januar se je prevesil v drugo polovico. Dan se počasi daljša, prav tako kot se nama počasi vračajo nekdanje sposobnosti. Zelo počasi sicer, ampak se vračajo. Tudi zdravnikom je tale nadloga nova in vsi se učimo. Eni potrpljenja, drugi pa fint, kako se spopadati z njo.

Potreboval sem cel november, december in pol januarja, da sem se s treningom spravil na slabi dve uri koncentracije in dobrih pet kilometrov prehojene poti. Želeni cilj se zdi tako prekleto daleč, da mi je včasih res težko odlepiti rit iz postelje in oditi vsaj na sprehod. Osem ur. To je vse, kar si ta trenutek res želim.

Trenutno stanje jemljem kot purgatorij. Kot neke vrste post. Odklop od ustaljene rutine. Pogled nase iz neke druge perspektive. Priložnost za privzemanje novih vrednot. Obrezovanje gnilega, da se ohrani zdravo tkivo. Požig suhe trave, da bo iz pepela zrasla spet mlada zelena.

Človek čisto prehitro lahko zapade v malodušje. Povsem neproduktivno! Treba je vztrajati in se boriti! V tem času sem se navadil, da si ne delam načrtov za naprej. Prepustim se toku in zgolj toliko držim za krmilo, da se izogibam čerem. Energijo trenutno potrebujem za to, da se sestavim v staro formo.

Z najboljšo med vsemi ženami si popoldan vzameva čas samo zase. Toplo se oblečeva in greva »en krog«. Vedno se po poti drživa za roke. Pravzaprav sva v resnici mlada zaljubljenca, saj nisva skupaj še niti dvajset let.

»Danes mi je tamal spet spil vso energijo ...« je začela Špela pogovor, ko sva zavila mimo steklarja proti kopališču.

»Rekel je, da je šola neumna in da je učenje neumno in da se on tega ne gre več in potem je zmetal zvezke po tleh.«

»Lej, veš, da v resnici pogreša šolo. To, kar imajo zdaj namesto šole, je obup. Jaz ga povsem razumem.«

»Ja, ampak na ta način ne bo izdelal razreda!«

Počasi sva se bližala Hudičevi brvi.

»A veš, kaj? Ne bo edini. Šola bo morala nekaj narediti, ker tole ni ničemur podobno. Trenutno je edini rezultat ta, da se ti sekiraš namesto mularije in se žreš spričo nečesa, na kar v resnici nimaš niti najmanjšega vpliva. Brezveze!«

Šla sva čez brv v Karluc.

»Saj imaš prav. Ampak vseeno, a veš ...« je še enkrat poskusila.

»Lej, ne seri! Čeprav vztrajno poskušaš dokazati nasprotno, nisi Wonder Woman! Ves tvoj trud pripelje samo do tega, da si jezna na mulca, onadva pa nate. Vsi skupaj bi morali biti jezni kvečjemu na šolski sistem, ki je v tem primeru pogrnil na izpitu, vsaj kar se tiče osnovne šole!«

Prišla sva mimo Mihola na Plac.

»Skrbi me, kaj bo z ocenami,« je rekla.

»Ocene so ta trenutek povsem nepomembne. Vsi otroci so v istem zosu in naša dva nista čisto nič poseben primer, verjemi!« sem ji vrnil žogico.

Po poti mimo Homana in proti mostu čez Soro je iskala primeren odgovor.

»Sploh si pa ti edina v familiji, ki se za to sekira, naj... pa potem vsi, ko postaneš tečna!« sem jo podražil. »Dejstvo je, da smo to leto izgubili, tako ali drugače. Vrzi čez ramo in pusti stat! Sicer se nam bo nazadnje vsem zmešalo.«

Močneje me je prijela za roko in začela sva se spuščati proti Tehniku.

»Pa saj to vse vem, ampak ju res ne morem kar tako pustiti, no!« je skoraj proseče dejala.

»O ja, moraš! Mulca morata prevzeti odgovornost za šolo, saj je njuna in ne tvoja. Vem, da te skrbi, ampak ni fora. Cel dan vse rihtaš, zvečer pa samo še padeš v posteljo in potem jaz izvisim ...«

Boksnila me je v ramo. »Če sem pa res zmatrana!«

Zavila sva proti taborniškemu domu.

»Vem. Saj sem tudi jaz. Daj tamalima mir, iz dolgčasa bosta prej ali slej sama začela delati, boš videla! Sploh jima bom pa omejil dostop do tehnike, če ne bosta naredila za šolo.«

Pri Mlekarni sva se obrnila proti domu.

»Ja, no, prav imaš,« se je vdala. »Jaz res ne morem več, ker se mi bo sicer zmešalo!«

»Ne bo se ti, za te reči sem v naši familiji zadolžen jaz. Predlagam, da raje vsak dan gremo vsi skupaj vsaj na sprehod, šola bo pa pač šla po svoje naprej. Vsem bo to bolj koristilo, verjemi!«

Želiva si, da bi se stanje čim prej normaliziralo. Želiva si jutranje kave s prijatelji in svežih novic pri naši standardni »vodni luknji«. Želiva si, da bi otroci spet normalno šli v šolo. Želiva si, da bi lahko šla obiskat sorodnike. Želiva si, da bi lahko šli na počitnice nekam na toplo. Želiva si, da bi lahko pobegnila in si privoščila romantičen vikend. Želiva si, da bi lahko spet normalno delala v službi.

In oba iskreno verjameva, da se bo to tudi zgodilo. Najbrž ne v mesecu ali dveh. Ampak zagotovo se pa bo.

Najbrž bo naša nova realnost cepljenje. Kar se mene tiče: »shoot me now«! Ker tega, kar sva doživela, ne bi ponavljala. Res ne. In ni tak hud problem v tistih dveh tednih, ki sva jih preležala napol crknjena v postelji. Pač preležiš, ozdraviš in si okej.

Tole zdaj pa se vleče in vleče. Ko že misliš, da gre na bolje, se ti naslednji dan obrne in zdrsneš na začetek.

Največji problem je verjetno ta čudaški občutek ujetosti in dejstvo, da se ne smemo fizično družiti s prijatelji. »Cybersex« ni zame in številke 090 me tudi niso nikoli zanimale. S kozarcem je treba fizično udariti, ne prek ekrana in zvočnikov. Več kot tisoč besed pove en sam iskren objem, pa naj bo okrog ramen ali pač okrog vratu. In smeh ob omizju prijateljev zveni bistveno lepše, kot če ga poslušaš prek videokonference.

Verjemite, smo poskusili! Podobno je, kot če primerjaš kapučino iz vrečke s tistim iz priljubljenega kafiča, postreženim z nasmehom, srčkom iz smetane in čokoladico ob strani.

Eno šolsko leto smo najbrž vrgli proč, so pa otroci v zameno dobili druga, po moje še pomembnejša znanja. Ne bojim se zanje. Kot se na jesen obrezani grm spomladi ponovno razraste, se bo tudi njihovo znanje, ko se spet vrnejo v šole.

Nekaj dobrih prijateljev in velikih ljudi je v tem času odšlo za mavrico. Ni pomembno, ali s korono ali zaradi korone. Dejstvo je, da če je ne bi bilo, bi bili prejkone še vedno z nami. Pogrešal jih bom.

Ampak življenje gre na­prej. Omenjeni ostajajo v naših srcih, v naših žilah pa z malo sreče dovolj protitelesc, da se nas pošast ne bo še enkrat resno lotila.

Radi se imejte in pazite nase!

(Konec)