Zinkina sreča ob vnukih

Štirje pari čevljev, 6. del

»Sin ga je v ihti odrinil od sebe in Marko je za sekundo prepozno reagiral, zgrmel je več kot petdeset metrov v globino. Ostal je živ, a tetraplegik. Vrnil se je k bivši ženi, meni pa so ostali za spomin poročni čevlji v temnomodri barvi in obleka z volančki v rožnati barvi.«

Raziskovalna žilica Zinki že več desetletij ne da miru. Pogovarjala se je z veliko ženskami in kmalu spoznala, da mnoge hranijo spominke, ki jih vežejo na različna srečna obdobja v življenju. Ena od teh nosi s seboj rožni venec. Četudi ni verna, ji je molitev ''vrnila'' sina, ki je doživel hudo prometno nesrečo. Spet druga še zmeraj hrani beležko z različnimi pesmimi, ki ji jih je napisal nekoč znani pisec pesmi za narodno-zabavne ansamble. Naletela je celo na žensko, ki ima v posebni šatuljici fižolčke, ki so otrokom nekoč služili za igro.

»Tako zame kot za Vanco, ki je prišla v naše kraje iz Labina konec 19. stoletja, da o mami Hedviki ne govorim, je značilno, da smo se navezovale na napačne moške. Mislile smo, da jih bomo spreminjale, naredile boljše. Kaj je ljubezen, tista prava, iskrena, globoka, ki se predaja tako z ene kot z druge strani, nismo vedele. Ko je strast zbledela, smo imele občutek, kot da nas je nekdo grdo izkoristil in pustil na cedilu. Mama Hedvika je imela srečo vsaj na stara leta. Gospod iz Krškega, ki mu je stregla, ji je zapustil hišo, a se je morala zanjo več let boriti, saj so oporoko izpodbijali njegovi dediči. Na njenem mestu bi že zdavnaj vrgla puško v koruzo in se preselila drugam. Podobno kot sem naredila pri Marku. Teoretično bi se lahko borila zanj, a sem bila tiho, ko sta prišli ponj bivša žena in hčerka. V trenutku, ko so se za njimi zaprla vrata, se mi je zdelo, kot da ga v mojem življenju nikoli ni bilo. Sem bila brezčutna? Ne vem odgovora.

Pri hčerkinem odraščanju mi je Bratec veliko pomagal. Saj sem jo imela zelo rada, vse bi ji dala, če bi ji lahko! A v ključnih trenutkih mi je bilo vseeno. Če je v šoli dobila slabo oceno, sem skomignila z rameni, četudi sem vedela, da bi se lahko bolj potrudila. Včasih me je prijelo, da bi kam šla, ne za dolgo, le za kakšen teden ali dva, pa tega nisem storila, ker me je bilo sram pred bratom, ne pred hčerko.

Nikoli nisem uporabljala kontracepcije, niti na redne preglede h ginekologu nisem hodila. Ni me sram priznati: imela sem veliko moških, a orgazma nisem nikoli doživela. Všeč mi je bilo, če so ga oni, pa ne vem, zakaj. Je pa res, da se zame nihče ni nikoli niti malo potrudil. Sem bila kriva sama, ker sem izbirala napačne, v glavnem poročene? Domov jih nisem vodila, srečevali smo se v kakšnem stanovanju, gostilniški sobi, največkrat pa kar v avtomobilu.

Pa da ne boste mislili, da sem bila brezsrčna ženska! Nekoč, ko sem spet tavala po svojih skritih poteh ob Savi, sem zaslišala otroke, ki so klicali na pomoč. Eden od njih je zagazil v globoko vodo in če mu ne bi kar oblečena priskočila na pomoč, bi utonil. Niti pomislila nisem, da nisem znala plavati …

Imela sem kolegico, ki je bila stalno brez denarja. Ko so ji vsi obrnili hrbet, si je denar izposojala pri meni. Nikoli ji nisem rekla ne, ona pa ga mi prav tako ni nikoli vrnila. Pozneje se je ločila, se zaradi depresije invalidsko upokojila. Ko sem jo nekoč prosila, naj mi vrne vsaj del denarja, mi je zabrusila, da zaradi diagnoze sodi med 'norce', njim pa tudi sodna veja oblasti ne more do živega.

No, da se vrnem k hčerki. Kadar sem jo na skrivaj opazovala, sem sama pri sebi ugotavljala, da mi je komaj kaj podobna. Z nobeno potezo, niti značajsko, ni spominjala na Emila, na očeta, ki mu nikoli ni bilo mar zanjo. Četudi sva živeli pod isto streho, bili mama in hčerka, sva se vrsto let, do takrat, ko je tudi sama postala mama, zelo slabo poznali. Zanimivo, kajne, da mi je bil lastni otrok večji tujec, kot so mi bili malčki, na katere sem pazila v vrtcu! Tudi ona je študirala medicino, njeni prijatelji, ki jih je pogosto pripeljala domov, so bili zame iz nekega drugega sveta, ki ga nisem najbolje razumela. Že v srednji šoli je spoznala Luko, zamejskega Slovenca, s katerim sta bila ves čas resen in zelo odgovoren par. Po specializaciji sta se preselila v staro Gorico. Leta 2004 sem dobila prvega vnuka, Klemna. Zet mi je veselo novico sporočil enkrat sredi noči, po telefonu. 'Upam, da boste lahko vzeli nekaj dni dopusta in nama priskočili na pomoč,' je še dodal. Bila sem presenečena. Zdelo se mi je, da si s hčerko nisva bili nikoli tako blizu, da bi ji lahko stala ob strani v najpomembnejših trenutkih življenja. Ne vem, kaj točno se je zgodilo, ko sem vzela v naročje vnuka, a toliko ljubezni, kot sem jo občutila v tistem trenutku, nisem še nikoli. Zdelo se mi je, kot bi se odprle vse pregrade. Zatajevano in tlačeno je privrelo na dan in še nikoli v življenju nisem tako jokala, kot sem takrat.

Po rojstvu drugega vnuka sta se Mirjam in Luka poročila. Poroka je bila cerkvena, bila sta zelo lep par. Njeni poročni čevlji so bili v barvi šampanjca, z vrtoglavo visoko peto. Lukovi so bili podobni, le malo temnejši. K sebi sem stiskala vnuka in bila sem presrečna. Bratec je bil hčerkina priča, njegova žena, ki je bila spet noseča, pa je v cerkvi sedela poleg mene.

Mirjam se po dveh vnukih ni 'potrudila' še za vnukinjo, kar mi je malo žal. V vitrini bo ostalo mesto, kjer bi bili njeni poročni čevlji, prazno,« je svojo zanimivo zgodbo zaokrožila Zinka. (Konec)