Rada se spominja otroštva

Ljudmila Bolka, omožena Korbar, se je rodila 11. januarja 1931. Prijatelji in najbližji jo kličejo Milka. Doma je iz vasice Glinje v občini Cerklje na Gorenjskem, sedaj pa že šestdeset let živi na Kokrici pri Kranju. Včeraj je tako Milka praznovala devetdeseti rojstni dan.

Milka se je rodila v kmečki družini, kjer je bilo skupaj 13 otrok, še sedem sester in pet bratov. Žal so trije med njimi že pokojni. Ker se je rodila kot drugi otrok, je že kot majhna morala skrbeti za mlajše brate in sestre. Po osnovni šoli je odšla od doma v internat in učiteljišče, kjer se je izšolala za učiteljico razrednega pouka.

Kot mlado učiteljico na začetku poklicne poti so jo takrat poslali na službovanje v Vučjo vas v Prlekiji. Po nekaj letih se je vrnila na Gorenjsko, ker je dobila službo na osnovni šoli v Predosljah. Svojo poklicno pot pa je končala na podružnični šoli na Kokrici.

Po prihodu iz Prlekije se je poročila z Jožetom Korbarjem, fantom iz domače vasi, s katerim sta bila par že od prej. Najela sta stanovanje na Kokrici in si kmalu s pomočjo prijateljev in sorodnikov zgradila družinsko hišo, v kateri še danes živita umirjeno in lepo življenje.

Jože je bil marljiv mizar in Milka je bila zelo ponosna nanj, on pa nanjo. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki, s katerima sta se skoraj vsak konec tedna odpravila na kakšen izlet po Sloveniji ali na obisk k sorodnikom. Poleti so šli na morje, pozimi na Krvavec, kjer je Jože z otroki smučal, Milka pa kuhala v koči na Krvavcu. »To so bili res lepi časi,« se spominjata hčerki.

Tako Milka kot Jože sta bila zelo dejavna tudi na kulturnem področju v Krajevni skupnosti Kokrica. Vedno sta imela rada družbo prijateljev, Milka je bila sploh rada med ljudmi in tudi plesala je rada. Izvemo, da sta bila pravzaprav za tiste čase zelo napredna, saj sta se hitro prilagajala spremembam in bila na primer med prvimi, ki so v kraju kupili avto.

Ko je Milka odšla v pokoj, je postala babica in veliko je pazila vnukinji, ki sta stanovali v isti hiši. Milka in Jože pa imata poleg treh vnukinj še vnuka ter tudi že dva pravnuka in tri pravnukinje.

Danes Korbarjeva še vedno rada hodita na sprehode, se družita s prijatelji in poklepetata s sosedi. Ko sta utrujena, pa najraje počivata pred televizorjem, kjer Milka pogosto zadremlje. Čeprav ima že nekaj časa sladkorno bolezen, Jožetu pa so zamenjali srčno zaklopko in ima težave s sklepi, jima ne manjka optimizma in veselja do življenja. Nadvse sta vesela, kadar se zbere njuna razširjena družina.

Skozi življenje hodita Milka in Jože Korbar z roko v roki, si pomagata, se spoštujeta in predvsem se imata rada ter sta tako vzor vsem domačim. Njuna ljubezen je neomajna, brezpogojna in polna spoštovanja, menijo najbližji. Lani sta praznovala tudi že 62 let zakona.

Milka se je letos sicer zelo veselila praznovanja rojstnega dne, a zaradi epidemije in ukrepov, povezanih z njo, načrtovanega druženja žal niso mogli izpeljati. Tako je praznovala le v ožjem družinskem krogu doma, z upoštevanjem vseh ukrepov in pravil. So pa domači poskrbeli za manjše presenečenje: objavo v našem časopisu.

Glede na starost, pravijo njeni najbližji, je v življenju precej doživela, preživela tudi kar nekaj sprememb. »Od vojne, ko skoraj niso imeli za hrano, udarniških akcij, prevozov s kolesom na delo in materiala s kolesom ter dostavljanja peš do modernizacije industrije, vsakdanjega življenja.« Milka današnji čas nekako primerja z vojnim stanjem, saj so tudi takrat imeli policijsko uro; in čeprav je bila še otrok, so se bali iti ven, ker nikoli niso vedeli, kaj lahko rečejo in kam lahko gredo. Sicer je danes vseeno malce drugače, ker se boji virusa in ne sme v trgovino in med svoje najbližje. »Torej se je na neki način vrnila v svoje otroštvo, kar pa ji kdaj tudi godi, saj se s spomini večkrat vrača v svoja mlada leta,« še izvemo.

Ob častitljivi obletnici ji domači vzklikajo, da jo imajo radi, ter ji želijo predvsem zdravja in še veliko lepih skupnih trenutkov.