Lectovo srce še vedno gori

Kljub razmeram, v katere nas je pahnil covid-19, je iz delavnice Hiše Lectar v Radovljici dišalo po medenjakih tudi med prazniki. Predvsem pridno ustvarjajo znana lectova srca, različne figurice in druge izdelke iz lecta za prihajajoče mesece, ko bo Lectar spet odprt.

Radovljica – Lectarstvo je ena najstarejših obrti pri nas. Pri Andrejaševih v Radovljici so predali žezlo ustvarjalnosti izdelave teh priljubljenih, a zelo posebnih medenih kruhkov, ki v takšni in drugačni obliki kot spomin krasijo police domačih in tujih domov, hčerki Mojci, omoženi Geč. Njen oče Jože Andrejaš nam zaupa: »Originalno se je v naši hiši, ki je sicer stara več kot petsto let, začela lectarija leta 1766, ko se je sem priženil Jakob Krivic - Lectar iz Tržiča. Poročil se je z Uršulo Resman in skupaj sta odprla lectarijo. Ta je bila zelo uspešna – kot tudi zakon Jakoba in Uršule. Imela sta kar 12 otrok. Eden izmed njih, Jakob Krivic, pa je čez 64 let kot druga generacija Lectarjev hišo popolnoma prenovil, odprl še gostilno in prenočišče za tujce. Te gostilne se je potem prijelo ime Lectar. Na začetku sta obrti delovali vzporedno, med obema vojnama je lectarija počasi izumrla, gostilna pa se je obdržala.«

Jože in njegova soproga Lili sta današnjo Gostilno Lectar vzela v najem od Slavka in Angele Mencinger, sta pa že takrat razmišljala, da bi obudila pozabljeno obrt – lectarijo.

»Glede na to, da se je gostilna imenovala Lectar, sva takoj začela iskati lectove srčke. Našla sva jih v lectarski delavnici zakoncev Škrajnar Peischl v Ljutomeru. Takrat se mi je utrnila ideja: kaj, ko bi nekoč nekdo izdeloval lectove srčke v kotu za vrati, ko vstopiš v gostilno Lectar, in bi vsak obiskovalec lahko videl, kako nastajajo in seveda tudi kakšnega kupil,« razlaga Jože Andrejaš in pripoveduje naprej, kako je kasneje soproga predlagala Georgu in Veri Škrajnar Peischl, da bi po njunem odhodu v pokoj Andrejaševa obrt nadaljevala.

»Po petih letih sta privolila in iz prvotne ideje izdelovanja srčkov za vrati je v spodnjih prostorih Lectarja nastala prava originalna lectarska delavnica, ki deluje kot Lectarski muzej v živo.«

Seveda so se morali pri Andrejaševih naučiti še veliko, preden so dokončno prevzeli delavnico. Pri tem se je, kot smo že omenili, najbolj izkazala hči Mojca.

Kako pa je z receptom za testo

Mojca se nasmehne, da je recept družinska skrivnost. Uspe pa nam izvedeti, da testo vsebuje med, moko in sedem začimb; barva, s katero krasijo izdelke, je iz želatine in naravnih barv – največ rdeče; ledeni sladkor pa iz škroba in sladkorja. Ko zamesi testo, mora to najmanj 14 dni počivati, uporablja pa kostanjev med.

Največ seveda naredijo lectovih src, pravi Mojca. To je pač najbolj značilna oblika. Oče jo dopolni, da pa se »polotijo« praktično vsega: od pikapolonic, deteljice, angelčkov, punčk, konjičkov, lectovih možicev do motivike, ki je vezana na različne praznike. Za zimsko sezono izdelujejo tako vse od Miklavžev, parkeljnov, zimskih rokavičk, škorenjčkov, jelenčkov do raznih obeskov za novoletno jelko oziroma božično drevesce.

Za eno lectovo srce lahko porabijo mesec dni, saj mora testo med celotnim procesom od začetka do konca kar nekajkrat počivati, preden je pripravljeno, da ga lahko zavijejo v prozorno folijo in postavijo na polico za prodajo.

Lect v dobrih pogojih zdrži desetletja

V preteklosti so turisti, ki so obiskali Radovljico, z veseljem zahajali v Hišo Lectar in veliko posegali po spominskih izdelkih iz lecta. Jože pove, da klasičnih medenjakov ne pečejo, umetelno okrašen lectov izdelek se mu pa zdi kar škoda pojesti ... Doda še, da lect v dobrih pogojih zdrži desetletja. »Najstarejša srca, ki jih hranimo v naši delavnici, so stara več kot petdeset, tudi šestdeset let.«

Andrejaševi v prihodnost zrejo pozitivno. Če je bilo lansko leto skopo s porokami, upajo, da bo leto 2021 precej radodarnejše. Njihovi srčki so namreč zelo primerni namesto manjših konfetov z imeni svatov ali pa z imenoma mladoporočencev, srca pa kot darilo z napisom ali sliko. Tako da se pridno pripravljajo na čas, ko bo Radovljica spet polna domačih obiskovalcev ter tujih gostov in turistov. Želijo si, da bi se razmere čim prej umirile, da bi lahko ponovno na široko odprli vrata svojega muzeja in delavnice za vse, ki jih tovrstno ohranjanje tradicije zanima.