Rodila se je Mirjam

Štirje pari čevljev, 4. del

»Vesela sem bila, da je bil Bratec priden v šoli, veliko bolj od mene, če smem dodati. Pri vseh obveznostih, ki sem jih imela, so bile moje ocene precej povprečne. Vedela sem marsikaj, a to so bili časi, ko ni bilo najbolje, da je učenec pametnejši od učitelja. Učiteljica za zgodovino in zemljepis me je naravnost prezirala, ker sem nekajkrat dvignila roko in jo popravila.«

Zinkino pripovedovanje spremljam molče, le včasih malo nejeverno zmajem z glavo. Njene izkušnje v današnjem, zelo razvajenem svetu delujejo kot znanstvena fantastika. Pa jih ni doživljala pred stoletji, temveč ''včeraj'', pred petdesetimi in še malo leti.

»Leta so tekla, z Bratcem sva bila ves čas zelo sama. Počutila sem se, kot bi bila njegova mama, čeprav je bilo med nama šest let razlike. Mama se je vračala domov šele pozno jeseni, ko so tisti planinski dom (hotel) zaprli. Ne rečem, trudila se je, da nama je kaj dobrega skuhala, tudi objela me je sem in tja. A z Bratcem sva znala živeti tudi brez nje. Ali se je tega zavedala ali ne, mi nikoli ni pokazala. Včasih je morala po nujnih opravkih v Ljubljano. Bila sem že dovolj stara, da sem vedela, da se tam sestaja z moškimi. Za denar. Teh reči ona ni nikoli počela zastonj.

Bila sem že v osmem razredu, ko sem se nalezla ošpic. Redkokateri otrok jim je ušel! Imela sem visoko vročino, malo se mi je že bledlo. Jakob je k meni prihajal na skrivaj, pred poukom in po njem. Zmeraj mi je prinesel kaj dobrega za pod zob. Ganilo me je, ko je sedel k postelji in me držal za roko. Nekoč sem bila tako slabotna, da nisem mogla glave niti obrniti, da bi ga pogledala. Nič ni rekel, le stekel je po zdravnika. Mislim, da mi je takrat rešil življenje.

Naj še povem, da je bil ta zdravnik prvi daleč naokoli, ki si je kupil avto. Spominjam se, da so mu ga pripeljali naravnost iz Kragujevca. Nevoščljivci so se mu privoščljivo smejali, ko so ugotovili, zakaj po cesti vozi cikcak. Fičko je imel nameščene štiri različne gume, z različnih znamk avtomobilov, in kar nekaj časa je trajalo, preden se je našel poštenjak in zdravniku razložil, kaj je narobe.

Leta so tekla. Ker sem prvi razred ponavljala, sem končala osnovno šolo šele pri šestnajstih. Nikogar ni bilo, ki bi me v spomin na zaključek peljal na tortico, valete pa takrat še niso bile moderne. Vsaj na naši šoli ne. Bilo je samo po sebi umevno, da se bom zaposlila. Ni mi bilo težko, saj so podobno odločitev sprejeli mnogi sošolci, ki so imeli celo boljši uspeh od mene. To so bili časi, ko so nekaj veljale le pridne roke, pamet bolj malo.

Žal pa službe nisem dobila čez noč. Ker je poštar nehal prinašati mamin denar, sem pazila majhne otroke. Ravno takrat so se v vrstne hiše, ki so jih zgradili za zadružnim domom, vselile prve družine. Med njimi sta bila tudi zakonca, zelo fina in vzvišena. Takrat sem prvič, še precej otročja, spoznala, da med zunanjim videzom in resničnim življenjem med štirimi stenami zija globok prepad. Šestletna punčka in štiriletni fantek sta bila uboga, zapuščena otroka. Takšna, kot sem bila vse življenje tudi sama. Sicer sta imela svojo sobico, a ker so njuni starši 'šparali', in se jim je zdelo škoda denarja za kurjavo, sta bila zjutraj, ko sem ob šestih prišla ponju, ledena od mraza. Zmeraj sta bila tudi polulana. Njuna mama ni menjala rjuh, na mokre je polagala volnene odeje, ki pa so postale že po kratkem času vlažne in uboga otroka še bolj hladile. Doma sem polikala brisačke, da so ju grele med nogicami. Mleka nista bila navajena, pila sta le vodo. Kakšno veselje je bilo, ko smo se sankali! Oba z Bratcem sva ju imela zelo rada. Njuno posteljnino sem zračila na balkonu, a postanega vonja po urinu se brez pranja ni dalo odgnati.

Hkrati sem pazila tudi na fantka Evgena. Star je bil komaj tri leta, ustrahovan pa tako, da je že ob malo povišanem glasu čisto otrpnil in se začel tresti, kaj bo. Ne bom pozabila spiska s kaznimi, ki naj bi jih bil deležen, če me ne bi ubogal. Ubogi otrok! Ko sem zvečer legla k počitku, sem razmišljala, kakšno srečo sem imela, da sem po vsem, kar se mi je dogajalo na Prulah in kasneje pri mami, sploh preživela. Bili so res kruti časi za uboge otroke.

Imela sem Bratca in imela sem Jakoba. Kakšno bogastvo za nepomembno dekle, kakršno sem bila!

Stara sem bila 19 let, ko je šel Jakob k vojakom v Valjevo. Ob odhodu sva oba jokala. Pisala sem mu skoraj vsak dan, potem pa so njegova pisma kar naenkrat usahnila. Če bi se mu kaj zgodilo, bi že izvedela, sem premišljevala. V trenutkih osamljenosti in silnega hrepenenja po Jakobovi bližini sem se navezala na sodelavca Emila. Bil je prijeten fant, tudi lep na pogled. Zgodilo se je neizbežno: zanosila sem. Tisti trenutek, ko sem mu povedala veselo novico, mi je obrnil hrbet. Šele takrat sem izvedela, da živi pri njegovih starših neko dekle, s katero ima že dva otroka. Žal mi je bilo, da nisem bolj poslušala opravljivk. One so to že dolgo vedele.

Nisem se vdala v usodo, na splav niti pomislila nisem. Ker če bi, ne bi rodila Mirjam, ki ni le moja hčerka, je tudi moja najboljša prijateljica. Septembra, ko je prijokala na svet, se je od otroštva poslovil tudi Bratec. Začel je obiskovati gimnazijo v Škofji Loki, čez noč se je potegnil in iz dneva v dan je postajal bolj podoben svojemu očetu. V minulih letih ga ni niti enkrat obiskal niti enkrat pisal, nič. Bratec je bil samorastnik, jaz pa njegova samorastniška 'mama'. Se je kdo od odraslih sekiral? Nihče. Sedemdeseta leta so bila v odnosu do otrok še zmeraj Divji zahod ...«

(Nadaljevanje prihodnjič)