Veselimo se življenja

Jožef Pavlič, nekdanji novinar in urednik katoliškega tednika Družina, je plodovit pisec in tudi avtor več pesniških zbirk in knjig. Razlog za tokratni kratek pogovor pa je izid njegovega življenjskega dela, knjige Radostnice, v kateri je skozi črtice, eseje, biografske prikaze in druge pripovedne oblike osvetlil svoje delo in čas, ki ga je zaznamoval.

Jožef Pavlič, doma iz Suhadol pri Komendi, je s knjigami in pisanjem povezan že od mladih let. V letih od 1980 do 2018 je bil novinar in urednik pri katoliškem tedniku Družina. Vseskozi zvesto poroča o lokalnem in verskem dogajanju tudi za številna druga občila. Je avtor več knjig. Med drugim je s sodelavci pripravil biografijo znanega komendskega župnika Viktorijana Demšarja in pisal tudi o drugih pomembnih Komendčanih. Izdal je štiri pesniške zbirke, nazadnje Presečnice, in knjigo meditacij Presečnice II. S predsednikom dobrodelne Ustanove Petra Pavla Glavarja Štefanom Petkovškom pripravlja knjigo o Petru Pavlu Glavarju, čigar tristoto obletnico rojstva bomo obeležili prihodnje leto.

Povod za kratek pogovor pa predstavlja izid njegove zadnje knjige Radostnice. Kot pravi avtor, gre za njegovo življenjsko delo, v katerem na več kot 350 straneh v obliki črtic, novele, esejev, biografskih prikazov, humoresk … popiše svojo prehojeno pot od mladih let do danes, znamenite osebnosti in dogodke, ki so zaznamovali obdobje njegovega ustvarjanja. Med njimi sta tudi vojna za Slovenijo in epidemija covida-19.

Uvodoma ste zapisali, da Radostnice vsebujejo predvsem to, kar naj bi bralca razveselilo. Kaj pa vas najbolj razveseljuje pri vašem delu?

Verjeli ali ne, ko neko pisanje končam. Prizadevam si, da bi to naredil kar najbolje, kolikor zmorem, sem sposoben in znam. Ko pišem, sem ves v tem opravilu. Pisanje mi pomeni uresničevanje tega, za kar čutim, da sem rojen, sem dolžan to narediti, ne bo nihče namesto mene. Dobro spodbudo in temelje sem dobival že od osnovne šole dalje, predvsem v času študija teologije, ključno pa je bilo moje dolgoletno delo za Družino, za katero še vedno rad pišem. Prizadevam si, da bi, kot nas je učil psiholog dr. Anton Trstenjak, pisal preprosto, zanimivo, v lepi slovenščini. Ko pišem o ljudeh, jih skušam prikazati celovito, pošteno in dobronamerno. To mi veleva moja osebna naravnanost. Ljudje to čutijo, mi zaupajo, se mi odpirajo. Vedo, da jih imam rad takšne, kakršni so. Nanje gledam z dobre strani.

V knjigi pišete o svoji družini, rodni Komendi, svoji domovini in izkušnjah iz tujine. Kaj je sporočilo, ki ste ga želeli posredovati bralcu?

Ne zapravite življenja! Enkratnega daru. Ni pomembno to, kaj bodo ob krsti drugi rekli o nas, marveč kar smo naredili sami iz sebe, katere cilje smo si zastavili in v kolikšni meri smo jih uresničili. Še vedno mi v ušesih zvenijo besede velikega pisatelja Alojza Rebule: »Moje delo ni nič več vredno od poštenega dela dekle!« Imel sem veliko srečo, da sem se srečal in pogovarjal z mnogimi ljudmi doma in po svetu. Ti pogovori so me zelo obogatili. Del tega bogastva posredujem v knjigi, ki sem jo izdal v samozaložbi. Pri tem me je velikodušno podprla Občina Komenda, za kar sem ji zelo hvaležen.

Pisali ste v nenavadnem času epidemije, ki se ji se posvečate v zadnjem delu knjige. Glede na to, da jo preveva optimizem, me zanima, kaj lahko pozitivnega izluščimo iz sedanje situacije?

Veliko, je pa težko. Svetoval bi, da se poglobimo vase. Pri tem bomo odkrili darove, za katere mogoče sploh nismo vedeli, jih razvili, pokazali na zunaj. Za to je treba iti v osamo, kjer se duhovno prečistiš, utrdiš, narediš nove sklepe. Moj je, da ne smem nobenega dneva zapraviti za prazne stvari. Zato začenjam dan z molitvijo, branjem in premišljevanjem Svetega pisma. Vse mi zažari v novi luči, v meni sprošča nove moči, daje smisel vsemu, kar delam. Dan je »rešen«!