Razdvojena Amerika

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 12. december 2020 / 10:47

V ZDA sta samo dve veliki politični stranki, republikanska in demokratska. Prva predstavlja konservativne in tradicionalne Američane, druga liberalne in bolj moderne. Težava pa je, da sta ta dva pola zdaj razdvojena kot še nikoli …

Državljanska vojna

O ameriški razdvojenosti ve marsikaj povedati prekaljeni ameriški novinar in publicist Michael Goldfarb. Na vprašanje, ali bo Joeju Bidnu uspelo preseči to razdvojenost, odgovarja, kot sledi. »Ne, ne ... Mislim, da je največ, kar lahko doseže, to, da zaustavi najhujše krvavenje. Glejte, demokrati bi najbrž v vsakem primeru nominirali Joeja Bidna, a če ne bi bilo covida, ki je čez noč vse spremenil, najbrž nikoli ne bi zmagal na volitvah. Če ne bi bilo epidemije, bi Trump verjetno slavil. Sicer pa me – in tu moram besede izbirati res zelo previdno – položaj v Ameriki danes nekoliko spominja na tisto, kar sem videl v devetdesetih, ko sem poročal o vojni na tleh nekdanje Jugoslavije. Takrat sem prav posebej sicer spremljal diplomatska prizadevanja za sklenitev miru, toda ko sem bil v Bosni, sem spoznal, da si v družbi skoraj nihče nikoli ne želi državljanske vojne. Če pa imate kakih 15 ali 20 odstotkov ljudi na eni strani spora, ki si jo, in 15 ali 20 odstotkov na drugi strani spora, ki si jo prav tako želijo, tedaj bo državljanska vojna najverjetneje res izbruhnila. Ne glede na to, kaj si o vsem skupaj misli večina v sredini. No, Amerika je na ravni javne retorike že nekaj časa v državljanski vojni. Recimo, da je to nekakšna hladna državljanska vojna. Zdi se, da med demokrati in republikanci ni mogoče prav nikakršno sodelovanje več. Mogoče ga je kaj še bilo pred desetimi leti ali nekaj takega, potem pa so republikanci čez vse skupaj naredili križ in stvari so se samo še zaostrovale. To je torej situacija, sredi katere Joe Biden zdaj stopa v Belo hišo. Biden je seveda izpričan zagovornik stare, na iskanju konsenza in sklepanju kompromisov utemeljene politike. Nihče ne dobi vsega, kar si želi, a politični sistem se, nespremenjen, lahko obnavlja in perpetuira naprej – to je njegova vizija, vendar nisem prepričan, ali je v ameriški politiki sploh še kje kdo, ki bi bil pripravljen na kompromis. Četudi so med starimi republikanci, ki so bili nekoč njegovi kolegi v senatu, morda še vedno tudi taki, ki bi bili na tem ali onem področju z Bidnom pripravljeni skleniti nekakšen dogovor, je onkraj Washingtona ogromno ljudi, ki nikakor niso pripravljeni sprejeti, da je bil Biden zakonito izvoljen. Priznati moramo, da je Trump zelo spreten, kadar je treba zasejati tovrstne dvome. Že leta 2008 so Trump in drugi vztrajno in tudi precej uspešno ponavljali, da Obama morda sploh ni rojen Američan in da bi torej nikoli ne smel postati predsednik. To pa so, seveda, nevarne stvari, ki spodjedajo oziroma ogrožajo demokracijo samo. In ker večina republikancev ni pripravljena reči: 'Čakajte, čakajte, to preprosto ne drži, Joe je vendar zmagal pošteno, po vseh pravilih.' Ker torej prikimavajo Trumpu, se lahko vsi skupaj vprašamo, kam vse to pravzaprav vodi. Nisem prepričan, ali poznam odgovor na to vprašanje, a eno je gotovo: naloga, ki zdaj čaka Bidna, je strahovito težka. Že ko bi mu uspelo za kako stopinjo ali dve znižati temperaturo pregretega političnega ozračja, bi bil to kar lep uspeh. Če bi mu uspelo obrzdati širjenje koronavirusa – to pa je naloga, ki ga bo v prvih mesecih skoraj gotovo zaposlovala od jutra do večera, saj je epidemija naravnost pobezljala –, bi bil to res velik uspeh. Za še kaj več pa bo že potreboval srečo.« (Vir: Goran Dekleva, MMC RTV SLO)

Zahvalni dan

»Zahvalni dan sem praznoval na tradicionalen način. Vse ljudi iz soseske sem povabil k sebi domov, imeli smo ogromno požrtijo, potem pa sem jih pobil in zaplenil njihovo zemljo.« To je 'morbidna šala' ameriškega komika Jona Stewarta (roj. 1962), vendar je v njej tudi resnično jedro. Ameriške otroke v šolah učijo, da so na ta dan ameriški Indijanci s purani pomagali nahraniti prve in lačne priseljence na severovzhodu, v poznejših državah Nova Anglija in Massachusetts. Beli priseljenci pa so se staroselcem širom poznejših ZDA 'zahvalili' tako, da so jih pobili in zaplenili njihovo zemljo. Tega seveda v šolah ne učijo. Ostal pa je puran kot simbol ameriškega obilja, ki ga vsa Amerika praznuje kot družinski praznik, kot zahvalni dan (Thanksgiving), vsak četrti četrtek v novembru. Hvaležnost pa taka: Indijanci in purani kot žrtve na oltarju ameriške blaginje.

Dialog

Zdravilo za razdvojenost je slej ko prej znano: to je dialog. Tega pa manjka še marsikje, ne le v ZDA, tudi znotraj EU. In zanj sta potrebna vsaj dva …