Kako se sliši vonj prežagane deske

V zadnjem desetletju je oblikoval zvok v Prešernovem gledališču, ozvočil, posnel in dokumentiral je številne dogodke in prireditve v besniški dolini, Kranju in na Gorenjskem, posnel obilo dobre glasbe … Nakar si ga v video posnetku ogledamo pri ročni izdelavi replike starega stola. Robert Obed iz Spodnje Besnice – Pešnice, pravijo domačini.

Ko se v gledališču dvigne zastor, je predstava, ki si jo bomo ogledali v naslednji uri, dveh, treh …, lahko bi rekli »v rokah« igralk in igralcev. In seveda tudi ljudi, ki si v zaodrju prizadevajo, da prvi nemoteno opravljajo svoje poslanstvo – da igrajo. Med njimi je nepogrešljiv tonski tehnik, ki upravlja vse tiste gumbe in stikala na mešalni mizi ter skrbi, da spodaj na odru vse poteka v najlepšem redu. To delo je v Prešernovem gledališču več kot desetletje do lanskega leta zelo dobro opravljal vselej na voljo in vedno zanesljivi Robert Obed. Mojster za zvok ostaja tudi kot samostojni podjetnik, zato pa je pred dnevi presenetil s kratkim filmom iz domače delavnice v Spodnji Besnici, ki si ga sicer lahko ogledamo na Youtubu, potem ko vtipkamo Old Slovenian Chair (star slovenski stol). Skupaj s pomočnikom, nečakom Maticem Lebnom, v njem predstavi izdelavo lesenega stola, ob katerem že na prvi pogled pomislimo na našo etnološko dediščino. A to je šele začetek zgodbe.

Gledališče bogatih izkušenj

Robert Obed je po stroki električar, svojo poklicno pot pa je – podobno kot marsikateri Kranjčan s tovrstnim znanjem – začel v Iskri. »Zaposlil sem se na števcih in kot začetnika so me porabili za marsikaj, od dela na tekočem traku do steklarskih del. Vseskozi pa je bila moj hobi glasba, bodisi petje v zboru ali pa snemanje in na ta način njeno soustvarjanje. Glasba me, kolikor mi le čas dopušča, spremlja že od mladih let,« se na začetek devetdesetih let vrne Robert in poudari, da ima na srečo za soseda legendarnega tonskega mojstra na Radiu Slovenija Dareta Novaka. »Velikokrat me je vzel s seboj na kakšen dogodek, koncert, tudi v reportažni avto, ko so prenašali kakšne televizijske oddaje, in pri njem sem se naučil večino tega, kar znam danes.« Če je to počel za veselje in v prostem času, se danes sodelovanja z Novakom spominja tudi kot odlično vajeniško dobo, kar je, kot sam pravi, največ prispevalo k temu, da se je po letih v tovarni odločil stopiti na novo pot – mojstra za zvok.

Prijavil se je na razpis za tonskega mojstra v Prešernovem gledališču – in ne da bi koga poznal, dobil službo. Leta 2008 je tako vstopil v utečeno gledališko ekipo. »V gledališču delajo posebni ljudje, ki imajo radi svoje delo in jim je gledališka umetnost blizu. Prav tako ti mora ustrezati narava dela v gledališču, kjer ni vedno ustaljenega delavnika po sistemu od-do. Če tega ne vzameš za svoje, ne sodiš zraven,« pripoveduje Robert, vesel bogatih izkušenj, ki jih je v enajstih letih pridobil v gledališču.

Le kaj ga je lani prepričalo, da gre »na svoje«? »Ne vem. Mogoče moram vsakih deset let zamenjati službo,« v šali odvrne sogovornik. Da preprosto pride trenutek, ko si rečeš: dovolj je bilo. »Delo v gledališču ti vzame veliko večerov, pogosto tudi praznike in nedelje. Tako te še lastni otroci slabo poznajo. V odločilnem trenutku, ko odraščajo – hči Neža ima osem let in hodi v tretji razred, Mina pa štiri in je v vrtcu – nisi poleg, ko gredo spat. Edini stik je, ko jih zjutraj pelješ v šolo ali vrtec. Ampak v gledališču je razumljivo taka narava dela, zato sem želel nekaj spremeniti.« Odločil se je, da vstopi v podjetniške vrste.

Za dober ton v domači dolini

V domačem okolju besniške doline so se zadnja leta kazale potrebe po snemanju in s tem dokumentiranju ter arhiviranju raznih dogodkov, živih glasbenih nastopov in podobno, za kar se je Obed pogosto angažiral. Sedem let je bil tudi predsednik domačega Kulturnega društva Jože Papler in bil na različne načine dejaven v kulturnem dogajanju v domačem okolju. V želji, da bi si uredil primerno okolje za svojo dejavnost, je počasi kupoval različno snemalno, zvočno in video opremo. »Zdaj imam, kar potrebujem za kvalitetno delo mojstra za zvok, če kakšen del opreme manjka, sodelujem s kolegi iz lokalnega okolja. Prav tako eden drugemu znamo priskočiti na pomoč, ko gre za kadrovske potrebe,« pove Robert, ki je kot samostojni podjetnik želel tudi razširiti svojo dejavnost na koncerte in ozvočevanje dogodkov, kar je v gledaliških letih pogrešal.

Vključil se je v tako imenovano industrijo dogodkov, letos v poletnem času ozvočil nekaj koncertnih dogodkov Pod grajsko lipo na vrtu gradu Khislstein, s kolegom Alojzem Lopičem, mojstrom za video, sta v času ukrepov ob covidu-19 za različne naročnike tehnično pripravila nekaj video konferenc. Že lani je sodeloval v ekipi sodelavcev, ki je pripravila avdio in video vsebine pa tudi celotno postavitev v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Bohinju in okrog nje.

»V industriji dogodkov je bilo dovolj dela, da sem se lahko kot podjetnik obdržal, zdaj v času strogih ukrepov ob pandemiji, ko se je vse preselilo na splet, pa dogodkov praktično ni. V branži poskušamo preživeti kako drugače. Sam sem tako priskočil na pomoč kolegu Roku iz Restavratorstva Valjavec, ki restavrira staro in izdeluje novo unikatno pohištvo. Tu so tudi manjša popravila ali obnavljanje pohištva, ki mu povrnemo njegov prvotni sijaj in funkcijo.«

Delo z lesom ima v rodu

Le kaj imata staro pohištvo in delo z lesom skupnega z oblikovanjem in snemanjem zvoka? Saj gre vendarle za povsem drugačno dejavnost. Robert pove, da ga že od nekdaj zanima vse, za kar je treba imeti nekaj tehničnega znanja – od varjenja do rezanja stekel, napeljevanja električnih instalacij do obdelave lesa. »Mogoče so se mi ti čuti razvili tudi zato, ker sem bil občutljiv, ker so v šoli vedno rekli, bom jaz, ti ne moreš. Ampak četudi od rojstva nimam leve dlani, se nikoli nisem počutil drugačnega,« na glas razmišlja Robert; da mu je sodelavec Jošt v gledališču »prilepil« nadimek Rokca, ki se ga je prijel in se mu ni zdel prav nič moteč. O, ljubezen do lesa pa ima najbrž tudi v rodu. Njegov ded po mamini strani je bil odličen tesar in sodar in konec koncev se je njegova prababica Ana med prvo in drugo svetovno vojno na Gorenjsko primožila iz kraja Hüttau na Tirolskem, ki je znano avstrijsko središče z lesno industrijo.

»Že od nekdaj sem v prostem času rad izdelal kaj iz lesa. Preprosto mi se mi je zahotelo vonja prežagane deske. Delo z lesom ima neki poseben čar. Zadovoljstvo pa ti da tudi pogled na nekaj, kar si ustvaril sam, in ne zgolj sestavil, potem ko si od velikega trgovca domov pripeljal kup škatel s pohištvom.«

Tisti stoli s srčkom

Tudi star kmečki stol, ki si ga ogledujeva v delavnici, nas popelje v zgodovino. Rok Valjavec ima doma originalni stol, ki ga je izdelal njegov ded Peter Valjavec za kneza Pavla in kneginjo Olgo Karadžordžević. »Vzel sem si za izziv in po originalu izdelal šablone. Prvega sem izdelal iz češnjevega lesa in nato še dva, preden mi je ob sedalu in naslonjalu uspelo tudi noge prilagoditi pod pravim kotom. Skupaj z Rokovo ekipo smo jih potem sicer iz primernejšega in lažjega smrekovega izdelali nekaj deset za enega od kmečkih turizmov na Gorenjskem, kjer so želeli sobe in prostore opremiti prav s takimi, ročno izdelanimi stoli,« pripoveduje priložnostni mizar in doda, da ga je delo z lesom navdušilo, da se je lotil tudi drugih izdelkov.

»Pri tem moram dodati, da gre v glavnem za izdelke in obnove starih kosov lesa, česar v večjih mizarskih delavnicah v glavnem ne delajo, ker je preveč zamudno in od tega ni ravno velikega posla.« Včasih se je ljudem Robertovega tipa reklo »hundertkunstler«, mojster za vse. Tako je izdelal že nekaj unikatnih izdelkov, stole, klopi, mizice, ki so lahko lepa darila za življenjske jubileje sorodnikom, prijateljem in znancem, za katere vemo, da znajo ceniti staro in nekoliko drugačno, izvenserijsko. Marsikdo iz okolice je k njemu prinesel kakšen kos lesa, korenino ali štor iz gozda, če bi se dalo iz njega kaj zanimivega narediti. In Robertu ne manjka idej: »Imam občutek, da bodo tudi, ko bo pandemija mimo in se bom vrnil k svojemu poklicu, ideje za unikatne izdelke ostale. Še kako prav mi bo ob siceršnjem delu prišla moja delavnica, kjer lahko v roke vzameš desko in jo prežagaš, izdolbeš kos lesa, ga stružiš, pooblaš … in izdelek potem primeš v roke.«

Seveda pa se Robert Obed veseli novih predstav, koncertov in drugih dogodkov, saj jih že močno pogreša. Če gre pri delu z lesom za izziv po unikatnem, pa je delo tonskega mojstra povezano z odnosom do glasbe in umetnosti, ki te prevzame na neki drugi način. Robert že ve, kako.