Gorenjska ima močno zadružništvo

Borut Florjančič s Sela pri Vodicah je letos poleti prevzel vodenje Zadružne zveze Slovenije. Z njim smo se pogovarjali o njegovih načrtih in izzivih, ki so pred slovenskimi zadrugami.

Od junija ste na čelu Zadružne zveze Slovenije. Katere so bile vaše prve poteze?

Poleg urejanja internih zadev in postavitve ekipe sem po načelu dobrega gospodarja začel urejati in uvajati procese, pravilnike, ki jih vsako sodobno urejeno podjetje mora imeti. Prve aktivnosti navzven so bile usmerjene v reševanje aktualnih težav v kmetijstvu, ki jih letos vsled koronavirusa res ne manjka. Navkljub relativno nizki samooskrbi smo se poleti srečavali z viški zelenjave in nizkimi odkupnimi cenami. Aktivno smo se na ZZS vključili v pripravo nove kmetijske zakonodaje in v pripravo okvirjev Načrta za okrevanje in odpornost v kmetijstvu. Sodelujemo s predlogi v t. i. protikoronskih ali PKP-paketih.

Katere so sicer ključne prioritete, za katere si boste prizadevali v svojem mandatu?

Osnovno vodilo, okoli katerega se vse vrti, je izboljšati položaj članov in zadrug. Doseči pošteno plačilo naših pridelkov in omogočati razvoj. Za dosego tega pa je treba tudi kar nekaj postoriti. Vsekakor moramo biti močni pogajalci in zastopniki naših zadrug do ključnih deležnikov, kot so ministrstva, da dosežemo za nas pošteno in tudi ugodno obravnavo na ravni zakonov, odredb razpisov in seveda v novi skupni kmetijski politiki po 2020. Zadruge vse bolj spoznavajo, da je potrebno povezovanje na poslovni ravni tudi njih samih, in to sem želel v čim večji meri doseči tudi sam v svojem prejšnjem mandatu kot direktor Kmečke zadruge Sevnica. Povezovati se moramo po nabavni kakor tudi po prodajni strani – modeli so poznani npr. kot zadruge drugega reda, ki naj bodo zlasti v sektorju sadja in zelenjave priznane kot organizacije proizvajalcev. Tako bodo lahko v največjem možnem obsegu tudi uporabile sredstva skupne kmetijske politike. Ne nazadnje to ne ogroža obstoja osnovne zadruge, ampak ga samo dopolnjuje. Zadrugam moramo omogočiti enakopraven razvoj, da izboljšamo konkurenčnost znotraj verig vrednosti. S posredovanjem znanja in dobrih praks želimo spodbuditi razvoj vseh zadrug, da bodo delovale poslovno učinkovito.

V čem vidite glavno prednost povezovanja kmetov v zadruge in zadružništva?

Že naši predniki so vedeli, da le skupaj lahko obstaneš in se razvijaš. Zadruge kot poslovna oblika so preživele res viharne čase in zadnje čase se zadružništvu tako v svetu kot pri nas daje prava teža. Za naše kmetijstvo je značilno, da imamo veliko srednjih in tudi malih kmetij. Večjih, ki pa so z velikostjo in ekonomiko primerljive s konkurenco iz EU, je dosti manj. Kmetje člani zadrug se zavedajo, da lahko le skupaj vstopajo na nabavne in prodajne trge, v okviru zadrug razvijajo predelovalne dejavnosti. Zadruge so glavni partner tako kmetov članov kot tudi nečlanov, saj odkupijo agregatno gledano osemdeset odstotkov pridelkov v Sloveniji. Zadruge so točen in zanesljiv plačnik. Že dlje časa opažamo, da se veliki trgovci, pošte in drugi ponudniki storitev umikajo iz manjših krajev. Tudi tu zadruge na podeželju prevzemajo pomembno vlogo. V Sloveniji smo lahko ponosni, da so številne zadruge zadržale ali celo nadgradile živilsko predelavo in razvile produkte in blagovne znamke, ki jih kupci cenijo.

Pred nastopom mandata ste vodili Kmečko zadrugo Sevnica, sicer pa živite na Selu pri Vodicah, torej na obrobju Gorenjske. Kako dobro je razvito zadružništvo na Gorenjskem? V kakšni »kondiciji« je?

Gorenjska ima zelo dobro razvito zadružništvo, ki ima začetke več kot 120 let v preteklosti, kar je obeležila ena večjih zadrug v tej regiji. Kmetje so se vseskozi zavedali pomena povezovanja in ves ta čas je bilo zadružništvo močno prisotno. Lahko smo ponosni, da so bile gorenjske zadruge med prvimi, ki so začenjale nove poslovne modele na številnih področjih. Ustanovile so skupno podjetje za trženje mleka v Sloveniji in zunaj nje, ustanavljale proizvodne obrate v deljenem lastništvu zadrug, postale močan trgovec s stroji – in kar je najpomembnejše: razvijale blagovne znamke živil. Slednje kupci po vsej Sloveniji dobro poznajo in cenijo. Zadruge na Gorenjskem imajo močno članstvo.

Slovenci smo se v času epidemije bolje zavedeli pomena prehranske samopreskrbe. Menite, da bo zavedanje o tem ostalo tudi v prihodnje oziroma kako se boste v ZZS trudili za to v prihodnje?

Se strinjam, da se je v prvih dneh razglasitve epidemije spomladi zavedanje o pomenu samooskrbe in tudi samo povpraševanje povečalo. Deležniki v verigi so recimo dobro pokrili viške mleka. Za ostale panoge so se pa po večini začele izredne težave. Koronska kriza je te težave še bolj razgalila in potencirala. Kmetje so upravičeno nezadovoljni, saj je nabavna cena goveje živine daleč za lanskim letom in tudi za primerljivimi državami EU, kjer se je cena vrnila skoraj na raven preteklega leta. Paradoksalno opažamo, da se je v letu, ko smo v Sloveniji pridelali rekorden pridelek krompirja, na slovenskem trgu močno povečala tudi količina uvoženega krompirja. Nastajajo viški naših, slovenskih kmetijskih pridelkov, dosežene odkupne cene so prenizke in ne pokrijejo stroškov pridelave, reje.

V kolikšni meri interventni ukrepi, sprejeti v t. i. protikoronskih paketih, naslavljajo kmetijstvo oziroma zadružništvo in katerih ukrepov bi si v tem obdobju še želeli?

Ukrepov v šestih PKP je bilo veliko in nekateri so bili ciljno usmerjeni tudi v kmetijstvo, spet drugi za pomoč zaposlovalcem in takšni, ki so pomagali v dejavnostih z največjim izpadom prometa. Res pa je, da večina njih ni nadomestila izpadov in težav v poslovanju, zato se je kar nekaj dejavnosti znašlo v veliki krizi. Več kot nujna je bila pomoč za govedorejce, žal pa ugotavljam, da odkupne cene živine ostajajo katastrofalno nizke. Pozivam vse odkupovalce, mesnopredelovalno industrijo in trgovce, da začnejo popravljati cene – s ciljem, da se v nekaj mesecih vrnemo na cene iz preteklega leta. V prašičereji se srečujemo z dvojno težavo. Poleg vpliva koronavirusa je pojav afriške prašičje kuge v Nemčiji povzročil, da je Kitajska ustavila uvoz iz nekaj držav EU. Rezultat so viški vzrejenih pujsov, kjer gredo številke že samo za Nemčijo čez šeststo tisoč. K nam prihaja vse cenejša svinjina in trg je popolnoma zasičen. Zato se pri nas navkljub slabi samooskrbi (štirideset odstotkov) srečujemo s polnimi hlevi. Če hočemo razrešiti ta vozel, morajo kot povedano sodelovati predvsem s trgovci in mesarji. Ponovno pozivam tudi politiko, da kmetom v tem pogajanju pomaga. Konec koncev kmetje potrebujemo pošteno plačilo za svoje pridelke, da trgovec sprevidi, da s siromašenjem svojih dobaviteljev siromaši svojega kupca.