Vrednost življenja

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Slovenija / nedelja, 6. december 2020 / 16:17

Pred kratkim je v Sloveniji potekal posvet o etičnih, pravnih, medicinskih in drugih vprašanjih, ki jih porajajo današnje razmere, povezane z epidemijo. V času pomanjkanja bolniških postelj in predvsem osebja bi se lahko zgodilo, da bi morali v zdravstvu odločati, komu dati prednost pri intenzivnem zdravljenju in komu ne. V nekaterih drugih državah, kjer so se že spomladi srečali s težavami prenapolnjenih bolnišnic, so se že takrat ukvarjali s to moralno dilemo. Kako ravnati, koga v takšnih razmerah reševati prednostno, naj bodo to mlajši, ki imajo večjo možnost preživetja, naj bodo to tisti, ki opravljajo za družbo najpotrebnejše poklice? Velja prepričanje, da ne bi smelo prihajati do triaže, komu pomagati in komu ne, in upamo tudi, da se to ne bo zgodilo. Kljub vsemu pa je epidemija odprla povsem nova vprašanja, o katerih bo treba še govoriti. Navsezadnje smo tudi pred skorajšnjim odkritjem cepiva proti covid-19, ko bo prav tako pomembno, kdo naj ga dobi med prvimi.

Ob teh dilemah pomislim na starejše, ki so že v običajnih okoliščinah deprivilegirani, pa naj gre za tiste v domovih upokojencev, kjer je za njihovo oskrbo že sicer premalo osebja, ali na one na svojih domovih, kjer jim v primerih, ko ne morejo več sami skrbeti zase, za sistemsko oskrbo pripada le omejeno število ur dnevno, dokler ne bo po načelih dolgotrajne oskrbe urejeno drugače. S pojavom novega koronavirusa so starostniki tudi najpogostejše žrtve epidemije. Med več kot 77 tisoč potrjeno okuženimi od marca do konca novembra je bilo več kot pet tisoč ljudi, starih med 75 in 84 let, in skoraj prav toliko starejših od 85 let. Največ starostnikov, starih nad 85 let, je tudi med umrlimi, več kot petsto. Zaradi starosti in bolezni so manj odporni in ranljivejši, zaradi česar je zanje vsaka dodatna okužba lahko usodna. To pa še ne pomeni, da nimajo volje do življenja, da njihova življenja niso enakovredna drugim in da se zanja ni vredno boriti.

Današnji starostniki so dali svoj prispevek družbi, tudi po upokojitvi pomembno pomagajo svojim otrokom, bodisi materialno bodisi v obliki varstva vnukov, mnogi med njimi so prostovoljci, ki pomagajo še starejšim od sebe. Dragocene so njihove izkušnje in modrost, ki jih od njih črpamo tudi v njihovi pozni starosti. Danes vse večje število starega prebivalstva za družbo prinaša tudi bremena, vendar za našo civilizacijo še vedno velja, da starost spoštujemo in starostnike varujemo. Vsak od nas ima koga v tej življenjski dobi, starše, stare starše, druge bližnje sorodnike. Čeprav se zdi iztek življenja v pozni starosti nekaj naravnega, za nas vendarle predstavlja bolečo izgubo.