Londonskega tekel na Bledu

Gorenjec Uroš Kralj je prišel na idejo, da bi letos pretekel dvajset maratonov. Dveh z začetka leta se je udeležil v živo, naslednjih pa zaradi epidemije covida-19 virtualno. Nabralo se jih je že kar petindvajset. Zadnjega je v nedeljo pretekel »v Beogradu«.

Radovljica – Oseminsedemdeset pretečenih maratonov je pred epidemijo covida-19 zabeležil Uroš Kralj, poleg tega še kakšnih dvajset drugih daljših tekaških preizkušenj. Tej številki lahko letos doda še vse virtualne. Namesto v Londonu, New Yorku, Atenah ... je tekel na Gorenjskem. Letošnja sezona je zanj, gledano kvantitativno, najuspešnejša doslej. Dosežek je še toliko bolj navdihujoč, saj se je Joža, kot ga večinoma kličejo drugi tekači in prijatelji, s tekom začel resneje ukvarjati šele pri 26 letih. Njegov najboljši maratonski čas je 2 uri in 46 minut.

Dvajset maratonov, na koncu večina v virtualni verziji. Zakaj takšna odločitev?

Pravzaprav se je zgodilo samo od sebe na nekaj podlage iz preteklih let, ko sem vsako leto pretekel kakšen maraton več. Lani se jih je tako nabralo trinajst ter še dve daljši trail preizkušnji. Utrnila se mi je ideja, da bi jih v letu 2020 odtekel … seveda dvajset. Naredil sem si lep terminski plan s po enim do dvema maratonoma na mesec. Januarja sem začel v Dubaju, nadaljeval februarja v Splitu, potem pa se je zgodil novi koronavirus, ki je imel povsem drugačne načrte. Prav hudo si tega nisem gnal k srcu, saj si mislim, da se človeku lahko zgodi marsikaj hujšega kot to, da mu odpade kakšna maratonska preizkušnja. Po dveh mesecih »prisilnega počitka« sem na spletu zasledil možnost tako imenovanega virtualnega teka. Namerno sem napisal teka, saj to niti ni bila prava tekma, ampak si pač samo moral odteči tistih 42 kilometrov, poslati organizatorju dokaz in čez čas je poštar prinesel lično medaljo. Sledila je čisto prava virtualna tekma v sklopu v živo odpadlega polmaratona v Banjaluki, pojavili pa so se tudi prvi »serijski« organizatorji virtualnih tekem, ki so opazili tržno nišo in izkoristili priložnost. Jesen je dala na izbiro veliko tekem. S tem je bilo več kot dovolj priložnosti, da na sicer nekoliko drugačen način vseeno dosežem prvotni cilj.

Virtualno ste pretekli ...

Nabralo se je kar veliko maratonov. Kot sem že omenil, sem bil v Banjaluki, od uradnih preizkušenj v Brescii, v Edinburgu, Skopju, Talinu, Londonu, New Yorku, Atenah, kajpak v Ljubljani, Helsinkih, na Cipru in v nedeljo v Beogradu. Manjkal ni niti Istrski maraton. Preden so se ''prebudili'' uradni organizatorji, pa so me že omenjeni ''instant'' virtualni organizatorji zvabili še v Rio de Janeiro, San Francisco in Mexico City. Skupaj se je doslej nabralo 25 virtualnih preizkušenj. Te imajo seveda svoje prednosti. Na večino se lahko prijaviš praktično v zadnjem trenutku, včasih še celo za nazaj. Ni se treba peljati kam daleč – začneš lahko pred domačim pragom. Če ti vreme ali počutje nista pogodu, lahko tek za kak dan prestaviš, saj časovno okno za izvedbo običajno traja več dni. Ni pa seveda tistega običajnega tekaškega vrveža, zaradi katerega nas je veliko sploh začelo hoditi na rekreativne preizkušnje. Navijačev je malo, da ne napišem nič. Teki so samooskrbni – okrepčevalnico si lahko pripraviš kvečjemu sam. Neposredne konkurence, ki dostikrat pomaga, da daš od sebe nekaj več, tudi ni. Še najbolj se lahko temu približaš tako, da večkrat zapored odtečeš isto progo in pač tekmuješ sam s sabo. Ampak … človek se vsega navadi. Če bi bilo prenaporno, se ne bi skoraj vsako nedeljo zjutraj podal za dobre tri ure na cesto.

Izbor tras?

Vedno sem sanjal o tem, da bi lahko enkrat odtekel pravi maraton ob Blejskem jezeru, na svojem sicer najbolj priljubljenem tekaškem poligonu. Da naj pazim, kaj si želim, saj se želje lahko uresničijo, mi je ob priložnosti dejal prijatelj Marko. In nazadnje sem na Bledu odtekel celo londonski maraton. (smeh) Tekel sem v domačem okolju: Bled, Radovljica, Lesce, Mošnje, obkrožil sem Mežaklo ... Maraton New York sem, podobno kot je to na pravi trasi, začel na enem od mostov v radovljiški občini in med maratonom prečkal še (vsaj) štiri. Tako imenovani Inca trail sem simuliral z več kot tri tisoč višinskimi metri čez Vajnež, Stol, Vrtačo in Begunjščico. Zelo sem ponosen tudi na tek iz Radovljice na Triglav ... Skratka vsakič si skušam v glavi naplesti neko zgodbo in potem je vse skupaj precej zanimivejše, da ne rečem tudi bistveno lažje. Seveda pa sem trenutno zaradi omejitev gibanja med občinami toliko bolj omejen in moram vsaj v mislih biti še bolj kreativen.

Mejnik, ki ste si ga zadali, ste presegli.

Pred seboj imam še en cilj, in sicer da do dopolnjenega 45. leta pretečem sto maratonov. To seveda pomeni, da bom moral tudi vsaj vse uradne virtualne šteti zraven. Ampak konec koncev, zakaj pa ne? Vabim vse, ki se jim morda zdi, da so tovrstne preizkušnje kaj manj vredne, da se mi, ko bodo najstrožje omejitve odpravljene, na kakšni pridružijo, pa potem povedo svoje mnenje.