Poskrbeti zase ni enostavno, a je nujno

Kranjčan psiholog mag. Peter Markič je član državne enote za psihološko pomoč na Upravi za zaščito in reševanje. Pred nedavnim je na novinarski konferenci o aktualnem stanju glede bolezni covid-19 govoril o posameznikovi skrbi zase.

Razmislek o skrbi zase je pri psihologu mag. Petru Markiču vzbudila izjava vodje konzularne službe na ministrstvu za zunanje zadeve Andreja Štera: »Če bomo vsi skrbeli za druge, kdo bo potem poskrbel za prve?« Kot je dejal Markič, so že izkušnje pri delu s prostovoljci Rdečega križa med begunsko krizo in z zaposlenimi v domovih starejših med prvim valom epidemije covida-19 potrdile nujo, da morajo vsi, ki so vključeni, poskrbeti zase, sicer izgorijo. »Za človekovo delovanje so potrebni trije pogoji, ki si jih lahko predstavljamo kot tri oglišča trikotnika: da zna, zmore in da hoče. Tretji, da hoče, je najpomembnejši. Z njim lahko nadomestimo pomanjkanje pri ostalih dveh. Prav to pa je lahko usodno takrat, ko človek hoče več, kot zmore. Spet je to pot, ki vodi v izgorevanje. V tej situaciji so številni v skušnjavi, da pozabijo nase, ali da hočejo več, kot zmorejo.« Kot pravi Peter Markič, sem sodijo lahko starši, ki v zelo različnih pogojih opravljajo poleg svoje službe še službo vzgojiteljic ali učiteljic svojim otrokom, ki se šolajo od doma. »Stiska je še večja v slabih prostorskih pogojih, majhnih stanovanjih. Povečuje jo 24-urno sobivanje, ki povzroča številne preizkušnje potrpežljivosti. Enako naporno je tudi bivanje v samoti, kjer je čakanje na naslednjo informativno oddajo o najnovejšem stanju edino opravilo.«

Zato mag. Markič svetuje, da si doma naredimo razpored, ki vsem članom odmerja čas za delo, druženje in vsakemu daje še nekaj časa za samoto. »Tako bo sobivanje ostalo znosno. Naloga vseh nas je, da lajšamo drugim njihova bremena. Opazimo ljudi, ki so v stiskah in jim pomagajmo po svojih močeh. Pogosto je že klic po telefonu ali video povezavi pravi blagoslov. Poskrbimo zase in ne pozabimo na druge, ki potrebujejo našo pomoč. Če smo sami v stiski, poiščimo pomoč ali vsaj družbo. To je znak moči in nikakor ni nemoč.«

Druga, še bolj rizična skupina pa so, kot je poudaril, zdravstveni delavci in negovalno osebje v domovih za starejše. Ko jih poslanstvo in želja pomagati bolnim lahko pahne čez mejo zmogljivosti. »Večina jih že sedaj dela prekomerno. Tu je tudi odgovornost vodij, da poskrbijo za svoje sodelavce, da se ne iztrošijo. Požrtvovalnost ima svoje meje, ki jih ne smemo prestopiti. Poznati svoje meje je moč. Eden od zdravnikov je zadnjič izjavil, da se tudi vsi pogovori v času med dvema dežurstvoma vrtijo okrog epidemije. Odklop od dela je nujen.«

Nujno je uravnoteženje zahtev, ki jih pred nas postavlja epidemija, in svojih zmožnosti na drugi strani. »Manj lahko vplivamo na zahteve, več pa na ohranjanje svojih zmožnosti, obnavljanje svoje energije. Človek ima v sebi štiri akumulatorje energije: fizičnega, čustvenega, socialnega in duhovnega. Ker je človek celostno bitje, moramo poskrbeti za redno polnjenje vseh štirih. Fizičnega polnimo s počitkom, zdravo prehrano in gibanjem. Čustveno energijo obnavljamo s pogovori, pozitivnim pogledom in sporočili. Socialno energijo nam vračajo stiki z družinskimi člani in prijatelji; pred okužbo se varujemo s fizično razdaljo in socialno bližino. Smiselnost življenja in dela nam daje duhovno energijo. Življenja in dela, ne le dela. Vsak pozna sebe do te mere, da ve, kako napolni te štiri akumulatorje.«

To, kar prestajamo sedaj, ni prva kriza v našem življenju, sklene Peter Markič: »Marsikatero krizo smo že prebrodili in se iz vsake kaj naučili. Tudi ta bo minila. Verjamem, vzeti si čas zase ni lahko, je pa nujno potrebno, če želimo še naprej pomagati drugim, sicer bodo čez nekaj časa drugi morali pomagati nam.«