Dva velika, Kosmač in Zajc

Pri Beletrini so jesen zaznamovali z izdajama prav posebnih knjig ob obletnicah dveh pomembnih slovenskih literatov, Cirila Kosmača in Daneta Zajca.

Letošnje leto je Kosmačevo leto. Obeležujemo dve okrogli obletnici velikega klasika slovenske književnosti in enega naših vodilnih avtorjev dvajsetega stoletja. Septembra je minilo 110 let od pisateljevega rojstva, januarja štirideset let od njegove smrti. Pri Beletrini so obletnici zaznamovali z izdajo pisateljevih doslej knjižno neobjavljenih novel Lovim pomladni veter.

Ciril Kosmač (1910–1980) se je v slovensko literarno zgodovino zapisal z mojstrskimi zgodbami in novelami, kot so Balada o trobenti in oblaku, Tantadruj, Pomladni dan, po njegovi noveli je bil posnet film Tistega lepega dne … Rojen je bil na Slapu ob Idrijci, kot sodelavec organizacije TIGR je bil večkrat obsojen na ječo, med drugim je bil najmlajši obtoženec na prvem tržaškem procesu leta 1930. Pobegnil je čez rapalsko mejo v Jugoslavijo in v časopisih in revijah objavljal članke, novele in pričevanja o fašističnem nasilju. Med drugo svetovno vojno se je umaknil v Francijo, odpotoval v London, leta 1944 se je pridružil partizanom ter v osvobojeno Ljubljano prikorakal kot glavni urednik Slovenskega poročevalca. Bil je akademik, predsednik Društva slovenskih pisateljev in Zveze književnikov Jugoslavije.

V knjigo z naslovom Lovim pomladni veter sta komparativist, slovenist in novinar Andraž Gombač ter pisateljeva prvorojena hči Nanča Kosmač Kogej zbrala 33 novel, ki jih je Kosmač v treh desetletjih, med letoma 1931 in 1960 objavljal v revijah in časopisih. Gre za širšemu bralstvu neznana besedila, ki doslej še niso bila zbrana v knjigi. Lahko bi rekli, da v knjigi prebiramo avtobiografska besedila, saj Kosmač v njih pripoveduje zgodbo svojega življenja in mnogih Primorcev v času med obema vojnama. Govori o fašizmu, ječah in zapornikih, o svojih begunskih letih v Sloveniji in Evropi, o vojni in partizanskem boju. Kljub temu da je pisatelj doživel veliko temačnega, pa je v svojem pisanju vedno verjel v svetlobo, v pomlad. Kot je ob priložnosti dejal Andraž Gombač, gre za knjigo upora in upanja.

Druga knjiga z naslovom V besedah prinaša poezijo in prozo, z njo pa bogastvo besede pesnika, dramatika in esejista Daneta Zajca. Gre za osebni poklon ob njegovi lanskoletni devetdeseti obletnici rojstva in letošnji 15. obletnici smrti. Knjigo sta zasnovala Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger, ki v uvodu knjige pojasni, da sta pesnikov portret ustvarila »skozi izvirna besedila in neke vrste zasebni, intimni Zajčev besednjak.«

Dane Zajc (1929–2005) se je rodil v Zgornji Javoršici. Odlikuje ga bogat pesniški in dramski opus, ki obsega osem izvirnih knjig pesmi ter sedem dram za odrasle. Za svoje ustvarjanje je prejel več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Prešernovo in dve Grumovi nagradi ter Fulbrightovo štipendijo za priznanega umetnika.

Soavtorja, sta knjigo zasnovala kot tako rekoč popolno predstavitev priznanega literata. Sedemnajst na posamezne tematske sklope razdeljenih poglavij si sledi kronološko, od Zajčevega otroštva do zrelih let. Urednika sta v knjigo umestila gradivo iz njegovega osebnega arhiva, različne pesnikove zapise, zasebna pisma, kazenske ovadbe, sodbe, tudi fotografije kot odlomke intervjujev z njim in besede oziroma spomine, ki so mu jih za časa življenja ali po smrti namenili prijatelji. Vse to gradivo je smiselno razporejeno med Zajčeva avtorska besedila, lahko bi rekli, da jih povezuje v celoto osebnosti Daneta Zajca. Ali kot ob knjigi zapiše Jerneja Katona Zajc: »Ta knjiga je zato, da se odloži in se poiščejo Danetove knjige. Tam je zdaj on.«