Martinovo v rokah naslednje generacije
Praznik vina je letos zelo neprikladno padel na sredo – dan, ko se vsem nekam mudi in smo lahko srečni že, če se ujamemo pri večerji in hitro izmenjamo pripetljaje preteklega dne. Pri nas zato martinovo praznujemo na nedeljo, priprave nanj pa so se letos začele že skoraj pet dni prej, ko sem na sredino popoldne v dnevni sobi naletela na očeta, ki je zamišljeno pregledoval reklame in skrbno tehtal, katera od trgovin nam bo ponudila večjega piščanca, domače mlince in odlično vino – po starem običaju se morajo namreč vse te dobrote nujno znajti na bogato obloženi mizi, praznovanje pa naj bi bilo zakroženo z jabolčno, kostanjevo ali podobno jesensko sladico.
Tako je bil z njegovim skrbnim izborom sestavin jedilnik za svetega Martina določen že od samega začetka, kakršna koli odstopanja od tradicije pa so bila očitno nezaželena. In tako sem, po očetovem namigu, da bom letos za kuharijo zadolžena jaz, naslednji dan obsedela v dnevni sobi, ne s trgovinskimi prospekti, temveč z računalnikov v naročju, prebrskala nešteto kulinaričnih blogov in s pomočjo Urške Fartelj, Jerneja ter Tjaše in Blaža, ki so mi samo ob branju njihovih receptov dali veselje za kuho, ter Nejčevo ponudbo, da mi bo pri tem delal družbo, zagreto zavihala rokave in se lotila dela.
Prvi je v pečico romal piščanec z ogromno česna, čebule in belega vina, nato pa sem Nejcu potisnila v roke nož in glavico rdečega zelja ter ga zadolžila za pripravo te klasične priloge. Medtem ko sem sama zalivala pečenko, lomila mlince in pazila, da mi goveja juha ne uide iz lonca, je iz Nejčeve ponve zadišalo po karamelizirani čebuli, ki ji je dodal še rdeče zelje in jabolko ter vse skupaj zalil s kozarcem rdečega vina. Kot mi je učeno razlagal kasneje, slednje s svojim nizkih pH prepreči, da bi zelje med kuhanjem pomodrelo in mu tako ohrani lepo vijolično barvo. Kmalu je v kuhinjo prikorakal tudi brat, s simpatičnim dekletom v eni in jabolčno torto v drugi roki – njemu je bila namreč zadana najpomembnejša naloga od vseh: osrečiti že tako polne želodčke z dobro sladico.
Martinova pojedina je bila popoln uspeh, rdeče zelje je prejelo pohvalo celo od stare mame, ki se je spominjala praznikov, ko je bila glavna kuharica ona, a je istočasno priznala, da je sčasoma pač treba zaupanje prenesti na naslednje generacije. Pri nas smo torej na praznik vina uživali v domačih, tradicionalnih dobrotah, vino pa je bilo tokrat rahlo zapostavljeno, oziroma kot je rekel brat, prihranjeno za naslednje leto, ko ga bomo lahko v družbi prijateljev slavili v labirintu rovov pod starim Kranjem.