Dvesto let Vresjakove hiše

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. november 2020 / 07:55

Med starejše še ohranjene objekte na Hotavljah sodi tudi Vresjakova hiša, ki ima na nosilnem tramu v »hiši« oziroma dnevni sobi izrezljano letnico 1820. Iz te hiše izhaja tudi Jurij Kumer, ki se je »slavljenki« poklonil z biltenom, v katerem je orisal njeno dolgo zgodovino.

»To je tudi moja rojstna hiša. Ta čas sva živa samo še dva od vseh, ki smo se rodili v tej hiši, poleg mene še moja starejša sestra,« je pojasnil Jurij Kumer, ki pa nikoli ni bil lastnik dvesto let stare hiše na Hotavljah, na kateri njegov rod gospodari že 160 let. Kupil jo je Martin Tavčar, Kumrov pradedek, ki se je na Hotavlje priselil od Topličarja v Kopačnici, kjer je kmetijo prodal rudarski družbi. »Prvi s priimkom Kumer na tej kmetiji je bil moj dedek Jakob Kumer, ki se je poročil s Tavčarjevo hčerjo Marijo Ano.« Zdaj je lastnik kmetije sin Jurija Kumra Matjaž, ki jo je prevzel od svoje tete Pavle Kumer.

Ob dvestoletnici hiše so načrtovali manjše srečanje s kulturnim programom, ob koncu katerega bi Jurij Kumer sorodnikom, znancem in prijateljem razdelil bilten o zgodovini hiše, a jim je načrte prekrižala epidemija novega koronavirusa. V biltenu je zelo natančno popisal zgodovino objekta, ki sodi k Vresjakovi domačiji s še precej daljšo tradicijo, saj je po Kumrovih besedah nastala pred približno 450 leti. »Podatkov o tem, kakšni objekti so stali na mestu sedanje hiše, sicer nimam, a ta hiša je bila zgrajena na novo pred dvesto leti.« O tem priča letnica 1820, izrezljana na nosilnem tramu v 'hiši', po besedah Jurija Kumra pa je gradnja trajala kar nekaj let, saj je v 'gorenji hiši', torej v osrednjem prostoru v zgornjem nadstropju, mogoče zaslediti še letnico 1837. »Takrat je bil lastnik kmetije Matija Dolinar, ki jo je leta 1858 močno zadolženo izročil sinu Francu Dolinarju, ta pa jo je že leto kasneje prodal Martinu Tavčarju.« Za takratne razmere je bila po Kumrovih besedah to precej ugledna zgradba. Južni del stavbe je bil stanovanjski, severni pa gospodarski s hlevom, senikom in steljnikom. Razporeditev prostorov je v stanovanjskem delu še danes skoraj enaka kot takrat, ko so jo zgradili. »Do požara leta 1943, ko so jo zažgali Nemci, je bila še celo pokrita s slamo, ob obnovi po vojni pa so kar doma izdelali betonsko opeko – špičak.« Ob tem je kot zanimivost navedel, da so na dno modelov za opeko polagali časopisni papir, da se beton ni sprijel z lesom. Ko je sedanji lastnik pred trinajstimi leti menjal opeko na hiši in hlevu, so bili na stari opeki še vedno ostanki časopisov, iz katerih je bilo mogoče celo razbrati kakšen stavek. Ob tem je tudi razkril, zakaj stavba ob požaru med vojno ni bila huje poškodovana. »V zgornjem nadstropju so med nosilne plošče nasuli tudi sipo in apno, kar je bila takrat redkost. To je preprečilo, da bi se ogenj razširil po celotnem objektu.«

Gospodarji na Vresjakovi kmetiji, ki je ime dobila po resi, ki še vedno raste v okolici, so se ves čas ukvarjali s kmetovanjem in tako je še danes. »Včasih je ta kmetija sodila v kategorijo kajž, na katerih so se morali po navadi ukvarjati še s kakšno dodatno dejavnostjo, da so si zagotovili preživetje,« je razložil Kumer in dodal, da je bilo tako tudi pri njegovem očetu, ki je poleg lesenih pripomočkov za delo na kmetiji povsem sam izdelal celo črpalko za gnojnico s pogonom na električni motor. »Sin se danes ukvarja z ekološko pridelavo, a tudi ob redni zaposlitvi, zato v precej majhnem obsegu.« Na kmetiji tako danes redijo deset glav govedi in okrog trideset kokoši.