Skupnosti

V naših kolumnah največkrat pišemo o posamezniku, ki vstopa v odnose – v zakonske, v družinske, v službene. In vsak ponavlja svojo zgodbo. Hkrati pa je človek tudi družbeno in družabno bitje. Morda mnogi med nami zaradi virusa prvič v življenju občutijo, kaj pomeni izolacija od drugih ljudi. Sedaj kar ni več samo po sebi umevno, da pokličemo soseda, prijatelja, znanca in ga povabimo na kavo. Kot kaže, smo se naučili spoštovati pravila, ker je to v naše dobro. Nekako smo se sprijaznili, istočasno pa pogrešamo več stikov.

Res je, da smo najprej zavezani sebi, da sebe nosimo v svet in v druge odnose. Drži pa tudi, da se veliko ljudi udejstvuje tudi izven službe in družine. Nekateri zaradi hobija, drugi čutijo svoje poslanstvo v drugih skupnostih. Razne skupnosti, združevanja, društva imajo velik pomen za posameznika in skupnost. Npr. gasilci in reševalci, ki opravljajo humanitarno delo. Prostovoljno. Številčne in številne so različne glasbene aktivnosti. Veliko ljudi prostovoljno pomaga ranljivim skupinam … ne moremo vseh našteti. Poleg prostovoljstva so zelo dejavna in koristna združevanja ljudi na osnovi narodnosti, religije, kulture. To vedo še najbolj ljudje, ki so zapustili svoje domače kraje. Na ravni družbe skupnosti delujejo kot tiho vezivo. Posameznik želi nekam, nekomu pripadati. Res je, da se najbolje počutimo v družbi sebi enakih ljudi. Na drugi strani pa si omogočimo širino, ko se družimo z drugače mislečimi. Le dovolj medsebojnega spoštovanja si moramo dopustiti. Zato modre države spodbujajo narodnostne, kulturne, religijske skupnosti. Vsi imamo od tega korist.

V slovenski deželi smo še vedno (kljub vsemu) precej homogena družba – malo je tujcev, slovenščina je prevladujoč jezik, kultura in navade so precej podobne, ekonomske razlike majhne (glede na tujino). Popolnoma drugače je npr. v ZDA, kjer je »zmešan« cel svet. Ko prideš tja, nikomur ne pripadaš. In v borbi za preživetje (dobesedno) izgubiš svojo identiteto. Tako družba pristane v individualizmu, izgubi se čut za sočloveka, saj je na prvem mestu preživetje. Drugi pol dobi potrebo po nerazumnem kopičenju bogastva. Tam ni toliko prostora in časa za prostovoljstvo kot pri nas, družba razpada na odtujene posameznike. Denar in preživetje sta na prvem mestu.

Vse svete oziroma dan mrtvih smo letos praznovali drugače. Prav je, da v svojo živo skupnost povabimo tudi svoje drage, ki so že odšli. Najmanj, kar je, živijo naprej v naših spominih. Človek je vedno ohranjal spoštljiv spomin na umrle. Brez njih nam živim veliko manjka. Skupaj z njimi tvorimo posebno skupnost bivajočih. Zanimivo bi bilo slišati njihove komentarje na naše hitenje, na naša prerekanja, kdo bo sedel v prvi vrsti. Verjetno bi se krohotali ob omembi pomembnosti našega TRR in zemljiškoknjižnega izpiska.