V času virusa potrebujejo še več podpore

Varstveno-delovni centri (VDC) podobno kot vrtci ostajajo zaprti, storitev vodenja in varstva je zagotovljena tistim, katerih starši ne morejo poskrbeti zanje, pravi Mirjana Česen, predsednica Skupnosti varstveno delovnih centrov Slovenije, sicer pa direktorica VDC Kranj.

V prvem valu epidemije spomladi so bili varstveno-delovni centri zaprti. Kako je zdaj, kakšna so navodila za delovanje teh zavodov v drugem valu širjenja okužb s koronavirusom?

V prvem valu, ki je trajal več tednov, so se med uporabniki varstveno-delovnih centrov, ki so ostali doma, pojavljale velike stiske. Odzivali so se zelo različno, nekateri tudi s hudimi psihosomatskimi težavami, nekateri so zavračali hrano, nekateri so se zaprli vase, spet drugi so se odzivali z neustreznim agresivnim vedenjem. In tudi njihovi starši, ki so večinoma ostareli, so se soočali s težavami, vsi skupaj so potrebovali veliko pomoči in podpore. Tako zdaj ni bilo ukrepov v smislu zapiranja enot storitev vodenja varstva. Prejšnji petek smo dobili usmeritve, da se po principu, ki velja za vrtce, omejimo na najnujnejše, skratka sprejemamo tiste uporabnike, kjer so starši bodisi v službah bodisi toliko ostareli, da ne morejo v vsem dnevu ustrezno poskrbeti za svoje otroke. Starše oziroma zakonite zastopnike smo poklicali in poizvedeli, kje je treba nujno organizirati varstvo, in to zdaj poteka v vseh enotah po Sloveniji na tak način. Tu gre torej za storitve vodenja in varstva, poleg tega pa izvajamo tudi dejavnost v bivalnih skupinah. Veliko je namreč takih zavodov, kjer izvajamo obe storitvi v isti hiši. Ponekod so okužbe vdrle tudi v bivalne enote, saj ljudje vanje prihajajo iz različnih okolij. Najbolj me je strah ravno tega, da bi virus vdrl v bivalno skupnost, ki jo imamo v Škofji Loki. Vesela sem, da se to še ni zgodilo, a moram kar potrkati ... Poleg vsega tega pa so se začela še gradbena dela v naši telovadnici. V času korone smo nadgradili projekt in za potrebe bivalne skupnosti in za vzpostavitev con preuredili še prvo nadstropje ter uredili samostojen vhod v bivalno skupino.

Kako je sicer z delovanjem enot Varstveno delovnega centra Kranj?

Enoto Kranj smo zaradi okužbe zaprli prejšnji teden in je ostala zaprta do 2. novembra, ko se je iztekla 14-dnevna izolacija po priporočilu lokalne epidemiološke službe. Zdaj tudi v Kranju sprejemamo uporabnike. Z vsemi tistimi, ki ostajajo doma, pa smo na zvezi, v tem času jim ponujamo psihosocialno pomoč po telefonu. Zdaj v pogovorih ugotavljamo, da so stiske uporabnikov še precej hujše kot v prvem valu. Imamo izkušnje od spomladanskega vala okužb in izkazalo se je, da socialna izoliranost pušča posledice in da so naši uporabniki zaradi tega še toliko bolj prestrašeni. Kar zadeva delovanje naših enot, je malo prisoten tudi strah in so se starši ali zakoniti zastopniki odočili, da bodo prvi teden skušali prebroditi doma. Tako je bilo prejšnji teden navzočih po pet uporabnikov v enotah v Škofji Loki in Kranju, v Tržiču in Šenčurju pa so se vsi odločili, da ostanejo doma in so se nekateri v varstvo vrnili ta teden. Stanje pa sproti preverjamo in se ustrezno odzivamo. Izvajamo tudi obiske na domu, ob vseh veljavnih ukrepih.

Vaši uporabniki, ljudje z motnjo v duševnem razvoju, se na razmere odzivajo drugače in verjetno potrebujejo še bolj skrbno obravnavo?

Res se, večina ne zmore razumeti te situacije. Že od februarja smo jih seznanjali z ukrepi: higiena kašlja, umivanje rok, medsebojna razdalja ... Distanca in nošenje mask zanje predstavljata še največji problem. Med njimi je veliko takih, ki doživljajo stisko že zato, ker ne vidijo znanega obraza, neverbalne komunikacije ne zmorejo prepoznati, med našimi uporabniki je poleg motnje v duševnem razvoju tudi veliko slabovidnih, gluhih. Strah, potreba po varnosti, sta jih še bolj vlekla skupaj, še bolj so čutili potrebo po fizičnem dotiku. To je posebnost za razliko od domov starostnikov, s katerimi nas želijo kar izenačiti. V domovih so ljudje lahko sami, v svojih sobah, s televizijo ali knjigo, pri nas je način storitve precej drugačen in temelji na druženju in skupnem opravljanju opravil, ne morejo ostajati sami v svojih sobah. Zaradi vsega, kar se zdaj dogaja, potrebujejo še več psihosocialne podpore.