Ročna dela - tradicija in izziv

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Tržič / / 12:10

Jesenske besedarije je Društvo upokojencev Tržič posvetilo ročnemu delu. Izpod spretnih prstov pa ne nastajajo samo lepi izdelki, sodelujoče avtorice so prav tako spretno na papir prelile besede.

Tržič – Predsednica Društva upokojencev (DU) Tržič Zvonka Pretnar je povedala, da so se tokrat posvetili ročnemu delu, ki odraža naš odnos do teh spretnosti. Spomnila je na to, kako pomembna so bila nekdaj ročna dela, znanje se je prenašalo iz roda v rod. Čeprav se je v današnji družbi spremenilo veliko, ročna dela niso zamrla. Še več, kot je poudarila Pretnarjeva, postajajo vse bolj zanimiva. Tudi sodelujoče avtorice Besedarij so prepoznale vrednost te dediščine. »Obudile so jo, osvežile in posodobile. Ohranjajo tradicijo, ki se kaže v uporabnosti ročnega dela, hkrati pa postajajo izdelki darila, voščila, slike ... Starim vzorcem in materialom dodajajo nove in tako ustvarjajo unikatne izdelke,« je predsednica DU Tržič napovedala Joži Peteh, Ano Dovžan, Marinko Malovrh, Vero Ovsenek in Eriko Mavrič, zaradi drugih obveznosti pa je manjkala Nejka Uzar.

Joži Peteh se je s klekljano čipko prvič srečala pri sosedi, Mrakovi mami. Rada je šla k njej na obisk. »Lepo je bilo poslušati pesem klekljev, ki so se ob premetavanju sem ter tja zaletavali med seboj. Za njimi se je počasi prikazovala 'špica', kot je Mrakova mama imenovala čipko.« Njena zgodba z naslovom Klekljana čipka je zapisana v knjižici Ročna dela – tradicija in izziv, ki jo je za to priložnost izdalo DU Tržič, uredila pa Zvonka Pretnar.

V knjižici so opisane še druge zgodbe. Ana Dovžan jo je napisala pod naslovom Štrikat me je naučila moja mama. Poleg tega, da plete, tudi kvačka. Z možem Zdravkom sta pred leti obnovila kapelico trpečega Kristusa na Kobiljem klancu, ki stoji nedaleč od predora v Dovžanovi soteski. Notranjost kapelice je Dovžanova okrasila s svojimi prti. Marinka Malovrh dela gobeline, veze prte in plete copatke za novorojence. Vsak novorojenec v Kovorju in še kje jih dobi, njena, deloma tudi življenjska pripoved pa se odstira v naslovu Copatki so darilo za novorojenčke in še koga.

Vera Ovsenek v zgodbi Moje veselje pripoveduje o zgodovini nogavičarstva, naučila se je pletenja vzorcev nogavic iz časov nogavičarstva v Tržiču, kot so škofova kapa, ribja kost, pavje pero in srce. Ob pletenju, kvačkanju, šivanju se je naučila tudi klekljanja. Erika Mavrič pa je svojo pripoved naslovila Križci. Odkrila je, da je vezenje s križci lepo in da omogoča izdelavo več vrst izdelkov, tudi voščilnic, obeskov ... Predvsem pa rada dela po svojih zamislih.

Sklenimo z Rožicami, kot jih je v rime oblikovala Nejka Uzar: »Ko s'm b'la otrok, sem jih trgala, ko s'm b'la dečva, sem jih dobila, zdej sem pa mama, jih pa k'r šivam.« Na prireditvi v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja, ki se je je udeležil tudi domači župan Borut Sajovic, je bila na ogled tudi razstava ročnih del sodelujočih avtoric.