Šola stoji ali pade z učiteljem

Za boljšo šolo (94)

Minuli ponedeljek smo praznovali svetovni dan učiteljev, ki ga je leta 1993 na Mednarodni konferenci o izobraževanju v Ženevi razglasil Unesco kot spomin na 5. oktober 1966, ko sta Unesco in Mednarodna organizacija dela v Parizu sprejela Priporočila o položaju učiteljev, ki veljajo še danes. V priporočilih so jasno določene pravice in dolžnosti vzgojiteljev in učiteljev pa tudi obveznosti posameznih vlad, da jim uredijo položaj, ki pritiče tako odgovornemu delu.

Po podatkih zavoda za šolstvo je v Sloveniji trenutno v vrtcih in šolah zaposlenih 44.600 delavcev ali 6,3 odstotka vseh zaposlenih. V vseh sredinah, razen na področju visokega in univerzitetnega šolstva, močno prevladujejo ženske. V vrtcih jih je kar 98 odstotkov, v osnovnih šolah 88 in v srednjih 66 odstotkov.

Čeprav se je danes položaj učitelja temeljito spremenil, še vedno velja znani rek, da šola stoji ali pade z učiteljem. Učiteljski poklic res ni več tako ugleden in spoštovan, kot je bil pred desetletji, se pa njegova odgovornost ni prav v ničemer zmanjšala. Obratno. Dandanašnji učitelji pogosto prevzemajo še naloge staršev, saj jih je veliko ves dan zaposlenih in se nimajo časa ukvarjati z otroki. Otroci pri učiteljih iščejo človeško bližino in pogovor, še zlasti če vladajo v družini težke socialno-ekonomske razmere. V tem primeru so učitelji varuhi in zaščitniki otrok pred zanemarjanjem, ignoranco in čustveno odtujenostjo. Posebej prva leta šolanja so učiteljice otrokom velikokrat druge mame. Tudi starejši učenci iščejo v učiteljih svoje zaupnike in tolažnike v stiskah. Ravno zato je tako zelo pomembno, kakšen človek je učitelj. Ni dovolj samo, da je dober strokovnjak na svojem predmetnem področju in obvlada poučevanje, znati mora tudi vzpostaviti stik z otrokom.

Na začetku osnovne šole je izredno pomembno, da učitelji pri otrocih opazijo in prepoznajo morebitne primanjkljaje ali posebne nadarjenosti, da znajo pravočasno ponuditi učno pomoč in otroka pravilno usmerjati. S takšnim pristopom pri otrocih vzbujajo zaupanje in vero, da bodo ob učiteljevi pomoči zmogli. Zavedati se moramo, da učitelji učijo predvsem s svojim odnosom in s svojo osebnostjo. In ravno tem področjem učiteljskega poklica namenjamo pri nas premalo pozornosti. Pri vpisu na pedagoški študij so nam pomembne samo dobre ocene, ne preverjamo pa, ali so kandidati kot osebnosti primerni za ta poklic. Imajo dovolj razvito čustveno in socialno inteligenco, so sposobni empatičnega vživljanja v drugega človeka, so ustvarjalni in inovativni ter naravnani na vseživljenjsko učenje. Premalo se zavedamo, kako odgovoren je učiteljski in vzgojiteljski poklic. Da to delo ni samo poklic, pač pa poslanstvo. Učiteljskega dela se nikoli ne da do konca izmeriti v urah, saj dober učitelj ne bo pustil otroka brez pomoči, če jo bo ta potreboval, ne bo odklonil pogovora z učencem, če bo ta v stiski, ne bo na poti iz šole pogledal vstran, če bo opazil med šolarji nasilje. Zato dobri učitelji zaslužijo spoštovanje in družbeno priznanje. Spoštovanje in ugled jim nista samoumevno podeljena, pač pa si ga morajo pridobiti. Tako kot vsi drugi poklici. Zato je skoraj nepojmljivo, zakaj bolje ne poskrbimo, da bi v šole in vrtce prišli pravi ljudje, ki jih bomo vsestransko izobrazili, jim na začetku nudili najboljše mentorje in potem ves čas zagotavljali pogoje za osebnostno in strokovno rast.