Človek nikoli ne zna dovolj

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. oktober 2020 / 12:36

Za Ireno Cigale ustvarjalnost ne pozna meja. Pred štirinajstimi leti se je preselila v Medvode in v istem obdobju jo je bolezen priklenila na invalidski voziček. A kljub vsemu ustvarja, piše, kleklja, slika in še marsikaj. Oktobra bo dopolnila sedemdeset let in ob tem jubileju je v sodelovanju z likovno sekcijo KUD Jarem na Aljaževi domačiji pripravila razstavo svojih ročnih del.

Irena Cigale se je rodila 18. oktobra 1950 v Ljubljani. Na vprašanje, od kod je, odgovori, da je od vsepovsod, a po kratkem razmisleku vseeno zatrdi, da je Primorka. Njena starša sta stanovala v Starem trgu pri Ložu in to je bil njen prvi dom. Veliko časa je preživela v rojstni vasi svojih staršev v Tolminskem Lomu nad Mostom na Soči, tam ji je bilo najlepše. Ko je štela šest let, se je preselila v Idrijo, kjer je ostala skoraj petdeset let, in v sproščenem pogovoru ne zanemarja idrijskega narečja. Pred približno 14 leti je postala Medvoščanka. Stanovanje v Idriji je zanjo postalo ptičja kletka, ni zmogla stopnic in selitev je bila nujna. Z možem Markom sta se preselila v stanovanje v Medvodah, ki je dostopno za invalide. »Imela sem težave s kolki in zdravstveno osebje me je v četrtem letniku gimnazije usmerjalo na korekturne operacije, na katere nisem želela iti. Zame bi namreč to pomenilo, da bi morala imeti osemdeset operacij. Težave s kolki so me spremljale vse življenje. Bilo je zelo hudo. Zmerjali so, da sem neroda, ker sem težje hodila,« nam je zaupala Cigaletova in nadaljevala: »Pred desetimi so mi diagnosticirali cerebralno paralizo. Noge so mi že prej začele odpovedovati in invalidski voziček je bil neizbežen.«

Irena pravi, da je nemirna duša, neprestano išče. Piše, slika, kleklja, ustvarja nakit iz različnih materialov, spozna se na zelišča, iz katerih izdeluje olja, mila, kreme. »Obe stari mami sta imeli vrtičke in polja z zdravilnimi zelišči in začimbami. Trenutno imam najraje tržaški smilj, ki se lahko uporablja kot mazilo ali olje,« je pojasnila. Ustvarjalno pot je začela s pisanjem, med drugim je prejela drugo nagrado za prozo pri Mladiki v Trstu za knjigo Jaz, Borut in za knjigo Jaz, Aljaž in moj bratranec dinozaver. Piše drugače kot drugi; kako jo bodo bralci razumeli, je ne zanima. Zapisanih ima ogromno spominov na otroštvo, trenutno pripravlja avtobiografijo. V svoji zakladnici ročnih mojstrovin ima največ čipk. Kleklja od malega, že v prvem razredu osnovne šole se je vpisala v čipkarsko šolo v Idriji. V slikarstvu je na začetku poti, ustvarila je že več kot dvesto slik. Njena likovna dela odražajo čudenje nad lepoto narave. Barve so jo od nekdaj privlačile, predvsem živahne, od modre in vijoličaste do turkizne. Pogum, da se preizkusi v slikanju, so ji vlili člani KUD Jarem. Ob selitvi v Medvode se je vključila v KUD Jarem, kjer je članica literarne sekcije, sodeluje tudi v sekciji za obujanje starih šeg in navad. »V Medvodah in med jarmovci se počutim zelo dobro. Ko sem prišla v te kraje, sem si dejala: končno sem prišla med iskrene ljudi. Tu imam veliko prijateljev,« je povedala Irena Cigale, ki je tudi članica invalidskega društva v Medvodah. Povedala je še, da svoje izdelke podarja, nikoli prodaja, le morda ob dobrodelnih akcijah. »Ustvarjam, da si zapolnim čas. Zadala sem si, da vsak dan aktivno delam sedem ur, in sicer vsaj dve različni ročni deli, da si zagotovim menjavo lege telesa,« nam je zaupala sogovornica in še sklenila: »Sem samouk. Vedno želim napredovati. Človek nikoli ne zna dovolj, tako neznatni smo. Vsak nasvet, vsako sprejemanje novega znanja je dragoceno.«