Kako je kraljična izgubila zlato kroglo ...

V sobotnih jutranjih urah smo na terasi Acro caffeja v Škofji Loki naleteli na simpatičen prizor.

Pravljičarka Maja Poženel, ki prihaja iz Reteč, je nadobudnim mladim poslušalcem pripovedovala pravljico o kraljični in njeni zlati krogli, ki se skotali v vodnjak, pa o žabcu, ki proti obljubi kroglo prinese iz vodnjaka.

Maja se je s pravljicami prvič srečala, ko jih je želela poslušati hčerka. Takrat si še ni predstavljala, da jo bodo tako prevzele, potem pa je vedno bolj spoznavala, kakšno moč ima beseda, izgovorjena ali napisana. Zanimivo pri njej je, da preko sveta pravljic ponuja odgovore na vsakodnevne zagate, s katerimi se srečujejo tako odrasli kot otroci.

Sicer pripovedujete otrokom pravljice, kot so Trnuljčica, Žabji kralj, vendar vas osebno zelo navdušuje mitologija?

»Mit in čudežna pravljica obravnavata iste stvari, le vsak na svoj način. Oba simbolično izražata prehode od starega, nič več ustreznega jaza k novemu, ki nam omogoča višjo človeškost. Oba odgovarjata na vprašanje: Kako naj živim, da bo moje življenje osmišljeno? Govorita o naših globokih potrebah, na primer o tem, da se nam izpolnijo želje, da smo zmagovalci. Ena od razlik med njima je, da mit naravnost pove, kaj je treba storiti, pravljica pa tako izbire kot tudi rešitve samo naniza. Pušča nas popolnoma svobodne pri tem, ali bomo tisto, kar razkriva, uporabili zase; ali pa jo bomo poslušali samo za kratkočasenje.«

Ko smo vas obiskali na eni vaši pravljičnih uric, je bila to že kar prava delavnica.

»Pravzaprav je tudi samo pripovedovanje res že delavnica, saj je že takrat veliko interakcije med otroki in mano. Za otroke izbiram 'krajše' pravljice, take, ki jih lahko povem v desetih, petnajstih minutah. Že tako se pripovedovanje ponavadi zavleče, saj je skupina starostno zelo raznolika. Pa je treba zadostiti vsem: najmlajšim pojasniti kakšno besedo, sproti odgovarjati na vprašanja, prisluhniti, če hoče kdo vmes kaj pripomniti, potožiti – tako da otroci sousmerjajo moje pripovedovanje. Ko je pravljice konec, so ponavadi najrajši tiho in v sebi predelujejo, kar so slišali. Zato kar preidemo na ustvarjanje. Še boljše bi bilo seveda, če bi vmes preteklo nekaj časa, kakšen dan.

Ustvarjamo pa največkrat nekaj v zvezi z vsebino pravljice. To je sicer po mojem izboru, vendar pazim, da je dovolj splošno, da otrok lahko vključi svojo domišljijo in izvirnost. Če so to izdelki iz papirja, lahko izbirajo barve, izdelek okrasijo po svoje. Če jim je ljubše risanje, lahko namesto izdelka kaj narišejo. Ali pa samo opazujejo. Izdelek odnesejo domov in doživljanje se seveda še nekaj časa nadaljuje – dokler ne izzveni vse, česar se je pravljica v posameznem otroku ob določenem trenutku dotaknila.«

Vi imate vašo najljubšo pravljico?

»Pepelka. Še zdaj se me najbolj dotakne tisti del, ko mora Pepelka ostati doma, ker je mačeha nikakor ne pusti na ples. Pa se deklica ne pusti. Prikliče si pomoč. Pomoč za tisto, česar ne more postoriti sama, ker je preveč zahtevno.«

Če bi bili dobra vila s čarobno palico, kaj bi si najbolj zaželeli na svetu?

»Da bi se lahko vsak dokopal do svoje izpolnjenosti, celovitosti oziroma blaženosti. Ko rečem blaženost, imam v mislih besede mitologa Josepha Campbella, ki je blaženost opredelil kot 'tisti globok občutek, da si prisoten, da delaš, kar preprosto moraš delati, da bi bil, kar si'.«

Kaj pravzaprav pripelje človeka do tega, da postane pravljičar?

»Mislim, da gre za to, da mora vsak na neki način osmisliti svoje življenje oziroma prepoznati in izvajati svoje poslanstvo. Pri meni sta to v tem življenjskem obdobju mitologija in pravljičarstvo. Izpolnjuje me, da prepoznavam in podajam našo, človeško, pradavno dediščino.«