Šenčurski dogodki 1975

Odziv na odgovor Staneta Boš­tjančiča z naslovom Politzgodovina

Dne 22. septembra se je v Gorenjskem Glasu neki Stane Boštjančič pridušal čezme. Rekel bi, da je vrli možak zaplaval v sanjske višave in opojen z zanosom skušal izraziti svoje hude bolečine nad razstavo Šenčurski dogodki. Morda le redko stopi v resničnost, saj je razstava dostopna javnosti na spletni strani Gorenjskega muzeja od konca aprila letos, avgusta je bila na ogled v Šenčurju, o njej sem pisal prav v Gorenjskem glasu. Kje se je dopisnik Boštjančič izgubil ves ta čas?

Dopisniku Boštjančiču se zapiše tudi: »Če letnica 1975 pomeni pretepaški izpad takratnih šenčurskih mladcev, potem naj polemizira s pravosodjem, saj so bili vsi pravnomočno obsojeni.«

Ta izjava je zanimiva, saj je obsodbo Šenčurjanov leta 1975 zahteval tudi Boštjančič, namreč tožilec Stane Boštjančič. Pretep v Šenčurju je kot slovenski šovinizem označil prav ta tožilec Boštjančič. Sprva je pristal na to, da naj gre šenčurski pretep k sodniku za prekrške. Potem pa je tožilec Boštjančič zahteval prenos zadeve na sodišče. Po prvi obsodbi Šenčurjanov se je taisti tožilec Boštjančič 23. novembra 1976 pritožil, da so kazni prenizke, saj da gre »za dejanje iz poglavja 'kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo' in so torej obdolženci napadli eno izmed temeljnih pridobitev naše narodnoosvobodilne vojne in naše revolucije«. Na ponovnem sojenju so Šenčurjanom kazni bistveno povišali. Torej ni šlo le za »pretepaški izpad« kot meni dopisnik Boštjančič.

Tožilec Boštjančič je tako neusmiljeno preganjal domnevne slovenske šoviniste. Zanimivo bi bilo izvedeti od tožilca Boštjančiča, ali se morda spominja, da so Dalmatinci aktivno sodelovali v pretepu (napadli Šenčurjane s kamenjem), da odvetniki obtožencev skozi celo razpravo niso odprli ust (obtožencem so dejali, da gre za politično zadevo), da nobena pritožba obsojenih ni bila upoštevana ipd.

Skratka, sojenje Šenčurjanom vsekakor ni bilo brez ideološke zagrizenosti, ki krasi tudi dopisnika Boštjančiča. Zanimivo pa bi bilo, če bi se v to polemiko vključil tudi tožilec Boštjančič in nam razložil, ali se je za napad na šenčurske »slovenske šoviniste« odločil sam ali pa so mu tako odločitev svetovali nadrejeni komunistični forumi. Ali je bila ostrina tožilskega pritiska na dokazovanju konkretne krivde ali je bila bolj v igri kolektivna krivda Šenčurjanov in problematičnost Šenčurja kot domobranske vasi?

V pričakovanju tožilčevega pojasnila vas lepo pozdravljam.

Dr. Jože Dežman