Profesor s svojo klopco

Stanko Košnik iz Naklega šteje oseminosemdeset let. S soprogo Štefanijo oziroma Štefi, kot jo večinoma kličejo, sta poleti praznovala že šestdeseto obletnico poroke. Upokojenega profesorja geografije se učenci še danes spomnijo, večinoma poimensko tudi on njih. Na poti na Sv. Jošt ima Stanko tudi svojo klopco.

Stanko pripoveduje, da se je kar pozno poročil. Pove, da je bil star že 28 let. »Najprej sem diplomiral in odslužil vojsko,« pravi. Soproga Štefi je od njega mlajša pet let. Je Kranjčan, čeprav odkar sta si zakonca Košnik zgradila vrstno hišo v Naklem, živita tu. Tudi njuna otroka sta večino časa odraščala v Naklem. Ima štiri odrasle vnuke, najmlajši šteje že 27 let. Soproga pa je sicer doma iz Podnarta.

Stanko je Štefi spoznal na vlaku. Spominja se, kako se je kot študent s prijatelji peljal z vlakom na novoletno praznovanje v Ljubljano in jo je srečal že na poti tja; ko so se v zgodnjih jutranjih urah vračali domov, pa je ponovno naletel nanjo. Če se to ne bi zgodilo, bi verjetno pozabil nanjo, se nasmehne, ker sta šla vsak na svojo novoletno zabavo.

Upokojeni profesor geografije, ki – kamorkoli gre – vedno sreča kakšnega svojega dijaka ali učenca, ima danes na poti na Sv. Jošt tudi svojo klopco. »Po 'ta strmi', če se odpravite s Pševa gor,« razloži Stanko, kje je klopca.

Najprej je štiri leta poučeval na osnovni šoli v Predosljah, potem na Jenkovi v Kranju, potem pa je šel leta 1968 »po domače povedano na iskrško«, pripoveduje. Takrat je bil to še Šolski center združenega podjetja Iskra Kranj.

Rad se spominja tistih časov. V njegovi družini najdemo tako po očetovi kot mamini liniji precej »prosvetarjev«. »Očetov stari oče je bil recimo profesor fizike in matematike. Med letoma 1924 in 1932 je bil direktor takratne kranjske gimnazije. Oče moje stare mame je bil znani Andrej Vavken, ki so mu v Cerkljah pred osnovno šolo postavili tudi doprsni kip. Bil je učitelj, zanimala ga je tudi glasba. Mamina sestra in oče sta bila oba učitelja ...« našteva.

Geografija ga je vedno zanimala. Pri srcu je bila že njegovemu očetu, ki je veliko vedel in skozi pogovore navdušil zanjo tudi sina.

Omenili smo Sv. Jošt. Stanko je ljubezen do hribov pravzaprav vedno gojil, vendar je kot otrok treniral plavanje pa tudi igral vaterpolo. »Takrat je bilo drugače. Danes se vaterpolo trenira ločeno od plavanja. V tistih časih je bilo to vse ena panoga, pa še skoki v vodo so bili zraven. V mojih časih pravzaprav drugega športa v Kranju ni bilo: nogomet ali plavanje. Tudi zimskega bazena še ni bilo, zato je bila sezona za plavalce kratka – tri, štiri mesece.« Zadnjo tekmo je odigral leta 1955.

Ko sta s soprogo zgradila hišo in so bili otroci že malce večji, so hribe začeli obiskovati družinsko. Pobudnica je bila Štefi, prizna Stanko. Največkrat so šli na Kriško goro in Veliko poljano, tudi sam je potem veliko hodil na Kriško goro, sedaj pa na Sv. Jošt. »Enkrat, dvakrat na teden,« doda. Pošali se, da včasih že pol Sv. Jošta »naredi« doma – po stopnicah gor in dol. A ga to ne moti, kvečjemu obratno. Soproga je namreč pred kratkim zbolela in Stanko lepo skrbi zanjo.

Nadaljuje v veselem duhu. Mimogrede izvemo tudi, da televizije ne gleda veliko, in ugotovimo, da ga je vedno navduševal latinski jezik. Sicer se je latinščine učil le dve leti v gimnaziji, a imel je dva sošolca, ki sta bila boljša »latinca« kot on, in so včasih kakšno rekli. Pa tudi njegov oče je imel ta jezik rad in sta tudi z njim veliko govorila v latinščini. Danes pa ugotavlja, da mlajše generacije ne znajo latinsko. Sem ter tja kakšen stavek še razumejo, a nič zato: Stanko z veseljem prevede. In ker mu spomin dobro služi, pogovor pospremi tudi z zgodbami iz preteklosti.