Za rojstni dan so ji zapeli

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 29. september 2020 / 14:47

V Zavodu sv. Martina v Srednji vasi so prejšnji teden pripravili praznovanje ob častitljivem jubileju ene od svojih stanovalk: Justina Ceklin, sicer domačinka iz Studora, je praznovala stoti rojstni dan.

Srednja vas v Bohinju – Prejšnji ponedeljek so v domu starejših občanov v Bohinju, Zavodu sv. Martina v Srednji vasi, pripravili prisrčno priložnostno slovesnost ob okroglem jubileju ene od svojih stanovalk: Justina Ceklin, rojena Pekovec, je namreč praznovala stoti rojstni dan. Rodila 21. septembra 1920 pod Studorom pri Vorencu. Baje je takrat, ko so mati rojevali, grmelo in treskalo in novorojenka se je bliskanja in grmenja bala vse svoje življenje, vedo povedati domači.

Takole so opisali njeno bogato življenjsko pot: »Rodila se je kot šesta od sedmih otrok in mati so kmalu ugotovili, da ima deklič več talentov in da samo kmečko delo zanj ne bo dovolj. Še najstnico so jo poslali na Brod k Hrinovi, ki jo je naučila krojenja in šivanja. Z vozičkom, na katerega so ji naložili svežo solato, so jo pošiljali v Staro Fužino k Triglavovi Angeli, ki se je že takrat ukvarjala s turizmom. Naročili so ji, naj pove, da ima 'fajn gvavato sovato'. Angela je podjetno mladenko kmalu zaposlila za sobarico in varuško svoji hčerki Anici. Naslednja služba mlade Justine je bila v koči pod Stolom, kjer jo je oskrbnica med drugim naučila tudi prave, pokončne drže in z budnim očesom spremljala obiske mladih bohinjskih fantov, ki so prihajali pod Stol z razlogom, pa ne zaradi ljubezni do hribov. Eden se je menda med potjo gor še izgubil ...«

Gostinstvo, pravijo, je mlado dekle navdušilo in osvojilo za vse življenje. Večji del delovne dobe je preživela v Hotelu Pod Voglom. Pohvale njenih kuharskih veščin so padale še dolgo potem, ko je bila že upokojena. Z možem, tudi gostincem, sta se ukvarjala z gostinstvom in turizmom tudi po upokojitvi.

»Veselje do kuhanja in peke peciva je ostalo in na policah njenega doma je kup različnih kuharskih priročnikov, izrezkov receptov, prepisov na roko, dopisov in popravkov. Tudi ob šivalnem stroju so še kroji, sukanci različnih barv, okrasni trakovi, gumbi. Veliko je tudi pletenih in kvačkanih izdelkov, nekateri so nedokončani. Nad hčerino profesuro se je seveda navduševala, a to, da ni podedovala takega veselja do kuhanja, pečenja in šivanja, ji pa ni šlo v račun,« je na praznovanju, ki so ga za te čase priročno organizirali na dvorišču pred domom starejših v Srednji vasi, povedala tamkajšnja socialna delavka Alenka Zorč.

»Kap, ki je Justino prikovala na posteljo, je terjala velik davek. Odhod v dom in ždenje v postelji je zadnje, česar bi si kdaj želela. Ostajajo ji obiski domačih, ostaja pogled na polje, na njen Studor, in ostaja velika želja, da bi spet stopila na noge. Tiste noge, ki so tako rade poplesavale, ko se je na radiu ali televiziji vrtela domača glasba. »To je najboljša rekreacija,« je dejala, če si jo zalotil, ko se je vrtela po kuhinji.«

In ko so jo vprašali, česa si želi za praznovanje stoletnice, je izstrelila: »Polže! Zdaj naj mi zapojejo, potem jih ne bom slišala.« In so ji zapeli.