Spregledani jezikoslovec iz Repenj

Nedavno je minilo dvesto štirideset let od rojstva slovenskega jezikoslovca in v svojem času v tujini izjemno cenjenega znanstvenika, ki pa v današnji zavesti Slovencev – tudi zaradi Prešernovega verza – ostaja v negativnem spominu.

Vodice – Jernej Kopitar se je rodil 21. avgusta 1780 v Repnjah pri Vodicah kot četrti od sedmih otrok v ugledni kmečki družini. Pot ga je nato vodila v krog mentorja in mecena Žige Zoisa, kjer je spoznal Valentina Vodnika, Antona Tomaža Linharta, Jurija Japlja in druge ugledne slovenske intelektualce tistega časa, stike pa je navezal tudi s tujimi slavisti in drugimi znanstveniki. Prav Zois ga je leta 1808 poslal na Dunaj, kjer je študiral in poučeval študente iz visokih krogov.

Na Dunaju je postal cenzor za slovanske in novogrške knjige, izdane v habsburški monarhiji, nato pa tudi vodilni skriptor Dvorne knjižnice. Leta 1814 ga je cesar poslal v Pariz, kjer mu je uspelo pridobiti v času Napoleona odtujene knjige in rokopise, srečal pa se je tudi z uglednimi francoskimi znanstveniki. V tistem obdobju je veliko potoval po Evropi in se med drugim seznanil tudi z Vukom Karadžićem, ki je postal njegov dober prijatelj in sodelavec.

Na Dunaju se je srečal tudi s Francetom Prešernom, ki mu je v branje prinesel nekaj svojih pesmi, Kopitar pa jih je ostro zavrnil. Kasneje se je s Čopovim in Prešernovim krogom zapletel v črkarsko pravdo in ostro cenzuriral četrti zvezek Kranjske čbelice. Prešeren pa se mu je oddolžil s ponarodelim: »Le čevlje sodi naj Kopitar«.

Morda tudi zato Kopitar danes med Slovenci ostaja prezrt. A kot v svojem obširnem prispevku o Jerneju Kopitarju v letošnjem vodiškem občinskem zborniku opozarja Jana Ozimek, bi morala država bolj ceniti svoje znanstvenike in umetnike. »Še posebej pa bi morali biti ponosni na svojega znamenitega rojaka Jerneja Kopitarja,« podarja; ki je napisal prvo sodobno slovnico slovenskega jezika in prvi opisal Brižinske spomenike. Na znanstvenem področju pa je njegov najpomembnejši dosežek, da je slovenščino in vse slovanske jezike postavil ob bok uveljavljenim romanskim in germanskim. Kot piše Ozimkova, je z umestitvijo Slovencev in Slovanov na zemljevid Evrope in sveta odprl zanimanje za slovanske civilizacijske in kulturne dosežke, s čimer se je začelo njihovo raziskovanje.

Kot vodilni poznavalec slovanske kulture je Kopitar, ki je takrat veljal za najuglednejšega Kranjca in najpomembnejšega živečega evropskega slavista, postal član vseh pomembnih evropskih znanstvenih ustanov, 27. aprila 1844 pa ga je cesar imenoval za prvega kustosa in dvornega svetnika. A v časti, ki ga je doletela, ni dolgo užival, saj je zbolel za pljučnico in 11. avgusta 1844 umrl. Pokopan je bil na pokopališču sv. Marka na Dunaju, njegove posmrtne ostanke pa so leta 1897 prenesli na ljubljansko Navje.

V spomin na svojega rojaka so v Vodicah po Kopitarju poimenovali trg in občinsko glasilo. V prihodnjih letih nameravajo zgraditi kulturno-upravno središče, poimenovano po njem, v njegovo čast pa organizirajo Kopitarjeve dneve, eno od osrednjih kulturnih prireditev v občini. Neizpolnjena želja Vodičanov pa je, da bi pridobili tudi njegov portret, ki naj bi bil izgubljen nekje v Beogradu. Kljub poizvedovanjem v različnih beograjskih pa tudi dunajskih ustanovah jim ga do danes še ni uspelo najti.