Kozmologija Kozma Ahačiča

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. september 2020 / 08:58

»Primož Trubar je bil zanimiv človek, ki ga ne moremo zožiti samo na to, da je začetnik slovenskega knjižnega ježka in slovenske književnosti. Bil je vizionar. Prve knjige je napisal za bralce, ki jih sploh še ni bilo in ki si takšnih knjig sploh še niso želeli. Čeprav je bila vsaj na prvi pogled v tistem času kvaliteta slovenskih knjig precej nepomembna, je izdajo pesmarice, ki so jo leta 1563 na hitro skompilirali tedanji ljubljanski kvaziintelektualci, skritiziral z vsem potrebnim srdom in prizadetostjo. Čeprav se je zavedal, da bo njegov cerkveni red (Cerkovna ordninga) na Slovenskem v krajšem času neizvedljiv in nevpliven, ga je vseeno izdal in s tem povzročil svoj izgon v Nemčijo, ki mu je še otežil že tako ne ravno lahko življenje. V času, ko je Evropa kar vrela od novih protestantskih ločin, se je držal zlate sredine in se tudi zato idejno distanciral od flacijanca Sebastijana Krelja. Znal je prebrisano pridobivati denar nemških mecenov, ki so sponzorirali večino njegovih slovenskih knjig. Ves čas je stoično prenašal bolečine in smrad, ki mu jih je v času, ko še ni bilo antibiotikov, prinašal nikoli povsem pozdravljeni šen na nogi. Včasih je delal v prav neznosnih bolečinah, a delal je neumorno. In hkrati ves čas užival v glasbi, ki ga je kot dobrega pevca spremljala od mladih nog, in v vrvežu domače hiše. Po drugi strani pa je poskrbel, da njegov največji dosežek ni on sam, ampak Jurij Dalmatin. Brez Dalmatinove Biblije bi bil namreč vpliv Primoža Trubarja na današnji slovenski jezik skoraj zagotovo precej manjši. (Prav Biblija je namreč služila kot jezikovni model za slovenščino namesto slovnice in slovarja še daleč v 18. stoletje.) Ne samo, da je Trubar Dalmatinu kot 'Bohoričevemu' čudežnemu dečku zagotovil dobro šolanje in ga vseskozi spodbujal, da se je uril v prevajanju iz slovenščine – dovolil mu je tudi, da se je jezikovno odmaknil od njega, spremenil njegov pravopis in v sodelovanju z Adamom Bohoričem še dodatno popilil podobo in izraz tedanje slovenščine. Vse to je dovolil, a hkrati ostal pri svojem načinu zapisovanja in izražanja tudi po izdaji Dalmatinove Biblije. Ko je bilo treba, se je znal umakniti …« (str. 44–45)

Avtorja te knjige, ki vsebuje 44 esejističnih kolumn, cenimo že zato, ker je pobudnik in urednik nadvse uporabnega portala Fran. Zdaj vodi ekipo, ki sestavlja Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, in tako nastaja most na poti, ki povezuje današnjo krajino našega jezika s Trubarjevo …