Dr. Bojan Knific: Name je imel festival v Kamniku velik vpliv, to lahko trdim. / Foto: Gorazd Kavčič

V Kamniku je oblačilna dediščina doma

Dr. Bojan Knific, etnolog in eden največjih poznavalcev oblačilne dediščine pri nas – Dr. Bojan Knific je ime, ki ga ljubitelji »narodnih noš« zelo dobro poznajo. Tudi po njegovi zaslugi je tovrstna plat naše dediščine na precej višjem nivoju, kot bi sicer lahko bila. A tudi sam se lahko zahvali kamniškemu festivalu, saj priznava, da bi, če ne bi leto za leto prihajal na Dneve narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamnik, o tem vedel precej manj, predvsem pa bi slabše razumel, kakšen pomen ima oblačilna dediščina za sodobnost.

»Številni odlični ljubiteljski izdelovalci in raziskovalci se izgubijo v množici tistih, ki se sicer oblečejo v 'narodno nošo', a jim je včasih bolj kot to pomembno, da po povorki dobijo pivo in klobaso. Grobe besede sem uporabil, ampak človek včasih res dobi tak občutek.«

»V resnici so pri oblačenju težave največje, čeprav ob ustrezni vzgoji najlažje rešljive. K 'narodnim nošam' ne sodijo spuščeni lasje, frufruji, ročne ure, sončna očala, sodoben nakit, sodobni čevlji …, da ne omenjam gumijastih škornjev in športnih copatov pri otrocih.«

Z dr. Bojanom Knificem smo se pogovarjali o priložnostih in pasteh Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine in o tem, kaj ga vsako leto znova privabi v Kamnik.

Za začetek – govorimo o narodnih nošah, a to besedno zvezo bi morali pisati v navednicah. Zakaj in kako je pravilno?

Če gledamo s strokovnega vidika, drži. Sam izraz »narodna noša« dosledno pišem v narekovanjih, razlogov za to je več. Angelos Baš, ki je bil izjemen raziskovalec pretekle oblačilne kulture, je že pred desetletji zavrnil uporabo izraza »noša« v strokovnem in znanstvenem proučevanju nekdanjega oblačenja, »narodna noša« je glede tega še toliko bolj sporna. Pod tem izrazom si marsikaj predstavljamo, hkrati pa težko jasno zapišemo, kaj bi »narodna noša« bila. Je tisto, kar so nosili pastirji na Veliki planini »narodna noša«, so obleke – lahko tudi strgane in pošite –, ki jih nosijo člani otroških folklornih skupin, »narodne noše«, je preobleka, ki si jo izdela nekdo po stari fotografiji »narodna noša«, je nekdo, ki si k sodobni obleki prek ramen položi svileno ruto in obleče žametni telovnik, oblečen v »narodno nošo«? Dokončnega odgovora ne bi želel dati. Je pa dejstvo, da vsi omenjeni s svojo obleko nekaj sporočajo – izkazujejo pripadnost nečemu, kar je povezano z dediščino ljudi z določenega prostora. Strokovno bi se reklo, da so pripadnostno kostumirani, da so oblečeni v pripadnostni kostum oz. preobleko. Ampak izraz je primeren za strokovno rabo, torej za tiste, ki se ukvarjajo z raziskovanjem oblačenja in preoblačenja. Med ljudmi pa izraz »narodna noša« živi naprej.

Podobne težave se nam porajajo pri folklornih skupinah, ki so z »nošami« tesno povezane – kdo je torej folklornik in kdo folklorist?

Na neki način podobna stvar – nekaj živi v praksi, drugo v stroki, čeprav je tukaj manj težav. Folklornik je član folklorne skupine, torej plesalec, pevec, igralec …, folklorist pa je znanstvenik, ki raziskuje folkloro. Folklora namreč ni isto kot folklorna skupina, preprosto povedano označuje znanje in védenje ljudstva – razvila se je iz angleških besed »folk« in »lore«.

Letošnji Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine bodo že petdeseti po vrsti. Se morda spominjate, kdaj ste jih prvič obiskali sami?

Zdaj pa lahko rečem, da je bilo že davno nazaj, precej pred študijem etnologije. Če se prav spomnim, sem v osemdesetih letih 20. stoletja na njih sodeloval kot član Folklorne skupine Karavanke iz Tržiča. Ampak tisto imam bežno v spominu. Bistveno bolj me je prireditev prevzela v devetdesetih letih, ko sem prihajal kot obiskovalec. Občudoval sem stara oblačila, ki jih je bilo mogoče videti na povorki, tudi v izložbenih oknih nekaterih kamniških lokalov. Zelo dobro se spomnim tilaste peče in žametnega karirastega telovnika, ki sta bila položena v eni od izložb, pa razstave Pucljevih oblačil, predvsem pa ljudi, ki so na povorki nosili stara oblačila, ki jih prej nisem poznal. Izjemno bogastvo.

S folklornimi skupinami ste povezani že od malega. Plesali in sodelovali ste s številnimi in lahko iz prve roke poveste, kakšen vpliv ima ta kamniški festival na ljubitelje »narodnih noš« in folklorne plesalce iz vse Slovenije. Kakšnega, če sploh, je imel na vas osebno?

Zdi se mi, da je bil vpliv na ljudi, ki se pripadnostno kostumirajo, torej na tiste, ki se oblačijo v »narodne noše«, manjši, kot bi bil lahko in kot bi moral biti. Tudi na folklorne skupine festival ni imel ključnega vpliva, pa čeprav gre nedvomno za največji tovrstni dogodek v Sloveniji. Na njem ljudje predvsem sodelujejo kot udeleženci, manjkajo strokovne vsebine, na podlagi katerih bi se stvari razvijale. Ljudje pokažejo, kar imajo. Peščica je tistih, ki prihajajo z namenom, da bi se seznanjali z novimi stvarmi, ljudje, ki bi jih zanimalo kaj več od tega, kot da se dogodka udeležijo. V času festivala so bile postavljene številne prav izjemne razstave. Vsi bi si jih morali ogledati – obvezno, še preden gredo na povorko, a pritegnejo le redke zanesenjake. To je velika škoda.

Name je imel festival velik vpliv, to lahko trdim. Marsičesa sem se naučil prav v Kamniku, marsikaj sem tam prvič videl, spoznal sem ljudi, ki imajo navdihujoč odnos do oblačilne dediščine. Če leto za letom ne bi prihajal v Kamnik, bi o oblačilni dediščini vedel precej manj, predvsem bi slabše razumel, kakšen pomen ima oblačilna dediščina za sodobnost.

Nekaj časa ste sodelovali tudi v organizacijskem odboru prireditve.

Deset let sem bil zaposlen na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti kot svetovalec za folklorno dejavnost, v tistih letih sem bil s prireditvijo tesno povezan. Skupaj smo snovali razstave, različne koncepte povork, razmišljali o možnostih razvoja, izbirali smo najbolj primerne folklorne skupine, spodbujali izdelovalce »narodnih noš«, izbirali ustrezne rokodelce, sodelujočim v povorki pisali priporočila in ocene …. Veliko je bilo storjenega.

V strokovnem pogledu je prireditev iz leta v leto rasla, čeprav nekaterih stvari, ki bi jih morali urediti, nismo mogli premakniti. Naloge niso bile preproste, predvsem smo skušali spremeniti odnos ljudi do oblačilne dediščine, to pa je proces, ki terja ogromno truda in časa

Čeprav ne več v tej vlogi, se festivala še vedno udeležite vsako leto, kajne?

Leta 2017 sem se zaposlil v Tržiškem muzeju, podrobneje sem se začel ukvarjati s čevljarsko in drugo obrtno dediščino … Festival v Kamniku še vedno spremljam, a zdaj spet kot obiskovalec, pomagam pri kakšni razstavi, kaj veliko več pa ne.

Etnologi ste do tovrstnih prireditev kritični, saj naj bi bile premalo strokovne. Organizatorji namreč gledajo tudi na komercialni vidik prireditev, kar je glede na stroške tudi razumljivo. Kako najti pravi kompromis?

Vedno iščemo nove možnosti, in če želimo najti prave, moramo biti kritični do obstoječih. Izjemno cenim vse, ki se kakorkoli ukvarjajo z oblačilno dediščino. Premalo priznanj jim je danih, predvsem tistim, ki hranijo stara oblačila, in tistim, ki na podlagi starih predmetov in drugih pričevanj izdelujejo nova. Čeprav se to vsaj meni zdi nekaj najlepšega, s čimer se človek lahko ukvarja, je to hkrati zelo garaško delo. Ni le hranjenje, šivanje, likanje …, je tudi proučevanje, raziskovanje, iskanje … Prav zaradi tega sem pogosto kritičen. Številni odlični ljubiteljski izdelovalci in raziskovalci se izgubijo v množici tistih, ki se sicer oblečejo v »narodno nošo«, a jim je včasih bolj kot to pomembno, da po povorki dobijo pivo in klobaso. Grobe besede sem uporabil, ampak človek včasih res dobi tak občutek. Prepričan sem, da ne zato, ker bi tako želeli, temveč zato, ker imajo premalo znanja. In ravno v tem sem vedno videl kamniške Dneve narodnih noš in oblačilne dediščine – ponujati bi morali znanja in vzgajati ljudi.

Nedvomno so kompromisi nujni, nujno potrebni in nikakor ne nujno slabi. Gre za vključevanje dediščine v turizem. Dediščina brez turizma nima prave vrednosti, turizem brez dediščine prav tako ne. Le kako bi bilo lahko lepše? Problem je v tem, da se pogosto čutita, kot da tekmujeta drug z drugim, resnica pa je, da v sodelovanju lahko zmagata oba. A oba potrebujeta pozornost in oba potrebujeta zavzete ljudi, ki znajo videti njuno vrednost. Stroka, ki se ukvarja z dediščino, se iz sorodnih projektov prepogosto umakne, ker se čuti izrinjeno, neslišano. Rekel bi, da predvsem zaradi nesodelovanja in nerazumevanja.

Zakaj menite, da se je festival razvil ravno v Kamniku in predvsem – obdržal vsa ta leta? Kaj podobnega so gotovo organizirali tudi drugje po Sloveniji?

O tem bi težko sodil, čeprav je bilo na temo začetkov in vzrokov za začetek prelitega že precej črnila. Nedvomno se je obdržal prav zaradi zavzetosti ljudi, ki so ga organizirali ali pri tem sodelovali – od prvih do zadnjih let.

Sorodne prireditve sicer res potekajo marsikje po Sloveniji, a ji glede množičnosti in poudarka, kar se oblačilne dediščine tiče, niso blizu. In prav zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da Kamnik razvije sloves mesta, kjer je oblačilna dediščina doma.

Zaradi Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine je na Kamniškem verjetno še več kot drugje ljubiteljev ali predvsem ljubiteljic »narodnih noš«. Koga bi posebej omenili?

Nerad govorim o imenih, jih je pa kar nekaj, ki so z oblačilno dediščino zrasli, imate prav, bolje je reči v ženski obliki – zrasle iz zibelke. Poudaril bi tri področja, ki pomembno dvigujejo raven prireditve. Najprej so ljudje, ki hranijo stara oblačila in se v njih zgledno oblečeni predstavijo na povorki, potem ljubitelji, ki zberejo stara oblačila in jih pokažejo na razstavah, in pa tisti, ki po starih oblačilih in drugih virih skrbno in s premislekom izdelujejo ali dajo izdelati nova. Ja, pa še eno stvar bi poudaril. Ni pomembno le, kakšna oblačila ima nekdo, ampak kako to obleče in nosi. Nekaj je zglednih, tem bi se res rad zahvalil in jih pohvalil. Vsako leto so taki, prepričan sem, da vedo, da so v mojih mislih.

V resnici so pri oblačenju težave največje, čeprav ob ustrezni vzgoji najlažje rešljive. K »narodnim nošam« ne sodijo spuščeni lasje, frufruji, ročne ure, sončna očala, sodoben nakit, sodobni čevlji …, da ne omenjam gumijastih škornjev in športnih copatov pri otrocih. Te stvari imajo vsaj dve posledici – bistveno znižujejo strokovno raven povorke, poleg tega pa odvračajo ljudi, ki se trudijo za oblačilno dediščino, da bi se povorke sploh udeležili. Le stalna vzgoja in strokovna skrb lahko pomagata, terjata pa več truda, kot si marsikdo zna predstavljati.

Festival je zadnja leta tudi del mednarodne mreže folklornih festivalov CIOFF. Kakšno priznanje je to in kaj to prinaša Kamniku?

Letos bo zaradi koronarazmer verjetno drugače, ampak vključenost v CIOFF vsekakor prinaša zanimivosti. Kamnik gosti folklorne skupine iz tujine, ki sicer sem ne bi prišle, obiskovalci lahko spoznavajo folklorne skupine in njihove programe, ki se praviloma zelo razlikujejo od tega, kar predstavljajo slovenske folklorne skupine. Nikakor ne zgolj zato, ker so drugje drugače plesali, se drugače oblačili, igrali na drugačna glasbila in peli, temveč še bolj zato, ker v svetu obstajajo zelo različni načini poustvarjanja izročila. To je bogastvo, ki se mu je vredno posvečati, predvsem izboru skupin, ki imajo kaj posebnega pokazati v okviru kostumiranja.

Kako se sicer spreminja zanimanje za »narodne noše« skozi leta? Je to še vedno zgolj stvar starejših?

Če izvzamem folklorne skupine, ki predstavljajo tudi oblačilno dediščino, in narodno-zabavne ansamble, ki so izoblikovali neki svoj in vsaj stroki v mnogočem neprimeren odnos do »narodnih noš«, so mladi še vedno na obrobju. Redki so, ki jih oblačilna dediščina res zanima, večinoma tisti, ki prek staršev in starih staršev prevzemajo ljubezen do nje. Kot povsod tudi tu obstajajo izjeme, a imam občutek, da se izgubijo med vsemi ostalimi.

Je pa še eno področje, kjer bi se mladi morali videti, predvsem modni oblikovalci, ki bi na podlagi oblačilne dediščine lahko kreirali sodobno oblačilno modo. Odlični poizkusi so bili že storjeni, a so prepogosto spregledani. Tu so neslutene možnosti, ki bi jih bilo vredno izkoristiti.

Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine še zdaleč niso zgolj gorenjska »narodna noša«, čeprav je ta daleč najbolj priljubljena. Katere noše so vas na povorki doslej najbolj navdušile? Katere bi si želeli videti?

Na eni strani je tisto, kar vsi najbolje poznamo in prepoznavamo kot tipično gorenjsko in slovensko, na drugi strani so odmiki od tega tipičnega. Mene vedno navdušuje to drugo, predvsem iskanje novega v starem. Navdušijo me dobre rekonstrukcije nekdanjega oblačenja, toliko bolj, če jih ljudje znajo nositi in predstavljati. Navdušuje me, ko vidim in občutim, da ljudje res cenijo, kar imajo, da jih to prevzema, da čutijo spoštovanje in ga tudi izražajo. In vedno si želim videti kaj novega – naj bodo to stare stvari, ki so bile doslej skrite, ali nove obleke, ki so izdelane po starih upodobitvah in drugih pričevanjih. Bi si pa želel v Kamniku vsako leto videti obleke, ki tako ali drugače predstavljajo slovenske posebnosti – poleg gorenjskih npr. posebno oblačenje Ziljanov, Belokranjcev, Istranov …

Z nošami oz. oblačilno dediščino je tesno povezano tudi šiviljsko znanje. To pa je gotovo velik problem. Tudi materiali. Tudi vi znate šivati. Kako pogosto se še usedete za šivalni stroj? S kakšnimi težavami se soočate?

V Sloveniji imamo nekaj res odličnih šivilj, ki se ukvarjajo z izdelovanjem »narodnih noš«, folklornih kostumov, historičnih oblačil … Dobro desetletje smo jih intenzivno vzgajali na številnih seminarjih, v zadnjih letih je tega res nekoliko manj. A znanje je, sposobnosti so, dilem pa je vedno veliko. Predvsem si je težko predstavljati, da izdelava terja veliko časa, veliko pozornost je treba posvetiti izbiri materialov, se učiti nekdanjih tehnik krojenja in šivanja … Materiali so sicer res problem, a precej manjši kot pred desetletji. Prek spleta je mogoče dobiti marsikaj, za kar se je včasih zdelo, da je nedosegljivo, blago je mogoče ročno stkati, a je treba vedeti, da to ni poceni. Pomembno je tudi vedeti, da je šivalni stroj pri rekonstrukcijah res starih načinov oblačenja bolj v napoto kot v korist. Ročno delo je tisto, ki žlahtni podobo, brez njega izdelki nimajo prave vrednosti.

Če še kaj šivam? Korona kriza je poleg vsega drugega prinesla res nekaj dobrega, ponovno sem se lotil šivanja. Časa je bilo dovolj, volje in idej tudi, a lotil sem se šivanja na roke. Eno pečo, belo vezeno zavijačo, še eno zavijačo, koroško avbico ... pa še nekaj drugih stvari. Brez težav, bi rekel, delal sem za svoj užitek.

Kakšne priložnosti in pasti Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku vidite v prihodnje?

Priložnosti so velike, pasti tudi. Priložnosti so povezane s strokovnim delom, predvsem z vzgojo in izobraževanjem ljudi, ki prihajajo v Kamnik. Še vedno sem mnenja, da bi moral biti Kamnik slovenska prestolnica oblačilne dediščine, a bi se morali v mestu povezati vsi, ki lahko na tem področju karkoli naredijo – tako organizator kot muzej pa šivilje in krojači, društva … Če oblačilna dediščina v okviru dogodka ne bo imela osrednjega mesta, bo prireditev bolj po naslovu kot po vsebini nosila osrednje sporočilo. To je glavna nevarnost ne le te, temveč tudi drugih turističnih prireditev, ki so se razvile iz dogodkov, ki temeljijo na dediščini.

Boste na festival prišli tudi letos?

Pridem, če se le ne zgodi kaj nepredvidljivega. Brez pričakovanj, le z željo, da se srečam z ljudmi, ki jih videvam v Kamniku, in morda spet odkrijem kaj novega.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Šport / sobota, 27. februar 2010 / 07:00

Po moških za pokal še ženske

V slovenskem košarkarskem pokalu so minuli konec tedna slavili igralci Uniona Olimpije, ta konec tedna pa se obetajo pokalni obračuni deklet, kjer se bosta za naslov prvakinj potegovali tudi ekipi Tri...

Objavljeno na isti dan


Tržič / ponedeljek, 11. oktober 2010 / 07:00

Novi igrišči in cesta

Pristava, Brezje pri Tržiču - V naselju Pristava so uredili otroško igrišče ob blokih, kakršnega doslej še ni bilo. Postavili so igrala, ki so namenjena otrokom vseh starosti, in...

Bled / ponedeljek, 11. oktober 2010 / 07:00

Varneje proti Podhomu in urejeno staro jedro

Bled - Cesta proti Podhomu in staro jedro Grad bosta dobila novo podobo. V sredo so namreč začeli obnavljati petstometrski odsek na lokalni cesti Bled–Podhom, za kar so pridobili...

Gospodarstvo / ponedeljek, 11. oktober 2010 / 07:00

Mešetar

Tržne cene govejega mesa Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja pripravlja v okviru tržno informacijskega sistema tudi tržno poročilo za govejo meso. Reprezent...

Gospodarstvo / ponedeljek, 11. oktober 2010 / 07:00

Del nagrade odstopili fizioterapiji

Škofja Loka - Agencija Čelik in Generali sta minuli teden Zdravstvenemu domu Škofja Loka izročila ček v vrednosti tisoč evrov, ki so ga porabili za zamenjavo dotrajanega aparata...

Prosti čas / ponedeljek, 11. oktober 2010 / 07:00

Ajdova moka, bograč in terme

V Veržeju smo si ogledali Babičev mlin, okusili bograč in prekmursko gibanico. Za harmoniko je tokrat poprijelo dekle. Ustavili pa smo se še v Mali Nedelji, v Biotermah.