Moralna vzgoja so žlahtni medsebojni odnosi

Za boljšo šolo (89)

Bistvo etične oziroma moralne vzgoje je, da zna človek ločiti med dobrim in zlom, med tem, kaj je prav in kaj ne. Razvit moralni čut je temelj človeške družbe in prav po razvitosti tega čuta se med seboj ločimo ljudje in civilizacije.

Dobra etična vzgoja bi morala biti ena osnovnih prvin slovenske šole, je prepričan Janez Svetina. Tako kot pri živalskih krdelih tudi v človeški družbi še vedno velja takšna socialna organizacija, da so na vrhu najmočnejši, šibkejši pa spodaj z manj pravicami, kljub vsem deklaracijam o človekovih pravicah. Na vrhu običajno niso najbolj razumski in moralni ljudje. Konvencionalna družbena morala zahteva, da posameznik ravna in misli, kakor drugi, in ne sme odstopati od svoje skupine. In iz tega črednega nagona izvira velika nestrpnost in sovražnost do drugače mislečih, zato je bolj varno misliti in ravnati tako, kot delajo drugi. Zato se mora po vzgojnih načelih posameznik prilagoditi družbi oziroma skupnosti. Po Svetini je to najnižja stopnja človeškega etičnega razvoja ali človeške morale. V takšnem okolju se posameznik ne počuti kot individualno bitje, ampak le kot pripadnik določene skupine. Ko pa se človek razvije do stopnje, da ima lastno mnenje, svoje poglede in lastni etični čut, se začne razvoj avtonomne etike in morale. Še višjo stopnjo nravne razvitosti, ki ne temelji več na razumski podlagi, dosegajo zgolj veliki modreci in veliki duhovni učitelji. Pravi cilj etične in moralne vzgoje v šoli tako ni, da bi se posameznik prilagodil mišljenju in pogledom družbe in okolja, pač pa naj bi razvil avtonomno mišljenje in lastne vrednostne sodbe.

Pravi okvir za dobro etično vzgojo v šoli je vsakdanje življenje šole, ki ga preveva žlahtna etična kultura. To okolje v prvi vrsti ustvarjajo učitelji s pristno etično kulturo, učitelji, ki so prijazni, uravnovešeni, pošteni, resnicoljubni, pokončni ljudje z žlahtnimi etičnimi načeli, po katerih se tudi ravnajo. Dobra etična vzgoja lahko poteka samo v okolju, kjer prevladujejo žlahtni medčloveški odnosi med učitelji, učitelji in ravnatelji, v odnosih z učenci in med učenci samimi. Takšno šolsko vzdušje omogoča ocenjevanje vsakega odstopanja od zaželenega in veljavnega standarda in ideala. Zato je vsakršno besedno poučevanje morale v šoli, kjer teh vrednot ni, navadno sprenevedanje in laž in otroci to zlaganost hitro čutijo in prepoznajo. Samo v pristnem moralnem okolju oziroma šolski klimi je mogoč kvaliteten moralni pouk, to je seznanjanje mladih, pa tudi odraslih, s temeljnimi etičnimi vrednotami in pojmi naše evropske, slovenske in drugih velikih svetovnih kultur. Ta pouk bi moral biti prilagojen razvojnim stopnjam in sposobnostim otrok. Mlajšim otrokom je moralne vrednote in zglede treba posredovati s pravljicami, zgodbami, slikanicami in filmi, starejšim pa tudi z življenjepisi plemenitih in izjemnih ljudi. Gradiva bi morala biti vnaprej pripravljena in na voljo vsem šolam. Dobro izbrana gradiva bi v otrocih vzbujala njihov lastni etični čut ali etična doživetja. Šele na tej osnovi se lahko začne besedno moralno poučevanje, ki ni moralno pridiganje, pač pa seznanitev otrok s temeljnimi moralnimi vrednotami človeštva.

Vsakdanje šolsko življenje je idealen prostor za etično prakso, saj nudi veliko priložnosti za učenje obzirnosti, upoštevanja in spoštovanja drugih, sodelovanja in medsebojne pomoči.